Prividi kačjega pastirja

Mirjana Medojević po metamorfozah spomina na zbrane zgodbe Ogenj, rit in
kače niso za igrače Milene Miklavčič, na Metamorfoze Ovida, na pesmi
Ljubomira Đurkovića, na pesmi Tiborja Hrsa Pandurja in na gledališke
prizore igralcev in igralk 
Režiser in scenograf: Daniel Day Škufca 
Dramaturginja: Mirjana Medojević 
Kostumograf: Timotej Rosc 
Skladateljica: Zvezdana Novaković 
Asistentka scenografa: Nastja Mezek 
Lektorica: Metka Damjan 
Oblikovalec videa: Dino Čurić 
Igrajo: Žan Koprivnik, Minca Lorenci, Mateja Pucko, Miloš Battelino,
Zvezdana Novaković 
Kritika zapisana po ogledu ponovitve 3.10.2020

Otvoritvena uprizoritev sezone Mariborske drame pod naslovom »Ostanimo skupaj« je v gledališče s koronsko zakasnitvijo (kakor prve premiere preostalih gledališč) pripeljala predstavo, ki naj bi zaključila prejšnjo. Posledica te zakasnitve so očitne metamorfoze same uprizoritve, tako v materialu, po katerem se navdihuje, v naslovu, kakor tudi v sami igralski zasedbi. Prividi kačjega pastirja ravno to jemljejo kot krovno strukturno načelo. Vsebina se pred našimi očmi, kar je podkrepljeno z dobesedno umestitvijo uprizoritve v staro dvorano nedaleč stran od blatnega dna reke Drave, razpira skozi (ne)popolne metamorfoze. V tem okvirju, ki ga polega metatekstualnosti odlikuje fragmentarno črpanje iz kopice drugih besedil, spremljamo serijo odrskih slik, razglednic, preko katerih potuje mlad fant – kačji pastir na poti svoje lastne preobrazbe. Te razglednice, ki delujejo kot vtisi spolnosti naših prednikov, o kateri piše Milena Miklavčič, imajo tudi v odrski realnosti vse karakteristike spominov, najdenih v zaprašenih podstrešjih. Njihova podoba ni brezhibna, ni ostra, temveč ponuja le bežne uvide v koščke zgodovine, iz katerih si mora vsak posameznik sestaviti svojo celoto. Pisavo Mirjane Medojević odlikuje izjemno poigravanje z jezikom. Poigravanje, ki ga je moč videti že v tenkočutnem dojemanju naslovnega motiva kačjega pastirja, ki ga avtorica postavlja ne le kot žuželko, eno najstarejših kopenskih živali, temveč tudi v popolni dobesednosti, s čimer se odpira prostor, da v zgodbo vstopi oseba – igralec in z njim potencialno gledalec. Tovrstnih jezikovnih iger je besedilo polno, tako na nižjih pogovornih oblikah, kjer si zastavlja vprašanja tujstva in tujih jezikov, vulgarnosti in ljudskosti ter predsodkov, ki jih gojimo do nje (v tem smislu izjemno efektivne sopostavljanje vozlišča – hub zgodbe s spletjo stranjo Pornhub in vsemi pičkami in kurci, ki pašejo zraven), kakor tudi v prefinjenosti poetičnega izraza, v katerem med drugim slišimo tudi odmev Homerjeve Iliade. Izjemna razplastenost besedila predstavlja tako njegovo kvaliteto, kakor tudi njegovo hibo, saj mestoma, predvsem v začetku, deluje izrazito šifrirano ter tako marsikomu nedostopno. Postopoma skozi uprizoritev gledalec spoznava mrežo, ki jo avtorica tke in v njej lahko prične uživati, še posebej v delih, ko poezija klije iz trdnih tal kot na primer v izjemno izpisanih kačjih verzih.

Dogajanje, postavljeno v dveh delih, skupaj z besedilom pluje, pri čemer se zdi, da ga uspevamo prepoznavati šele v drugem delu, za katerega bi lahko rekli, da se v celoti prepušča naslovnemu prividu, gledalci pa smo prav tako zanj že ogreti. Ti meditativni trenutki ustvarjajo najmočnejše prizore, pri čemer se zdi, da bi bilo potrebno za njihovo izpeljavo prej ustvariti močnejše in bolj izostrene temelje. Režija Daniela Day Škufce, ki je bil tudi scenograf uprizoritve (asistentka Nastja Mezek), že tako poetičnemu izrazu besedila dodaja še izjemno poetično simbolno mrežo vizualnih elementov, ki pa uprizoritvi ne pomagajo pri ustvarjanju potrebne začetne prizemljenosti. Z odrskim odmevanjem vprašanja »Kaj pomeni verz ogenj, rit in kače niso za igrače?« pa se postopoma preobrazi logika gledanja, ki namesto smisla ali senzacije prične dojemati energijo, ki seva iz odra. Tako smo v likovnem smislu priča nekaj izjemno močnim podobam, pri čemer gre še posebej izpostaviti kostumske invencije Timoteja Rosca, čigar kostumi sami v sebi nosijo metamorfoze, o katerih je govora.

Vendar je ključ predajanja energije z odra med občinstvo tu izključno na igralcih, ki vsi po vrsti na odru stojijo s presunljivo suvereno iskrivostjo. Ta gledalca neprestano napeljuje k temu, da se za razumevanjem videnega skriva še nekaj, kar mora še odkriti. Tako Žan Koprivnik, ki prevzame vlogo žuželke na poti preobrazbe, pastirja kač, pregledovalca spominov na svoje prednike, ustvari za gledalca sidrišče, gravitacijsko točko, iz katere izhaja vse dogajanje in ga bo vodila na poti uprizoritve. Njegova mirna, skrivnostna prisotnost vpeljuje poetičen ton uprizoritve, v katerega silovito udarja realnost. To pooseblja Miloš Battelino, ki se s predstavo tudi dobesedno poslavlja z odra mariborske drame. Temu tandemu na dveh koncih igralčeve kariere se v meandriranju po vmesnem prostoru pridružita Mateja Pucko in Minca Lorenci, njuno igro odlikuje ravno spretno manevriranje po registrih uprizoritve, od kače in kravice, do detomorilke, babice, prostitutke. Igralski četvorici se pridružije Zvezdana Novaković, ki deluje predvsem v smislu nekakšnega angela varuha osrednjega protagonista. Zvezda na nebu, ki navkljub vsemu kaže pot. Njihova kolektivna igralska prisotnost in angažma za vsebino je tisto, kar v uprizoritvi ustvarja presežne trenutke.

Uprizoritev je poskus sodobne poetične drame, tako v besedilnem, kakor uprizoritvenem smislu, s čimer jo asociativno, tudi zaradi ikonografije same predstave, zelo hitro vežemo z otvoritveno predstavo lanske sezone v Mariboru Grmačami Daneta Zajca. Prividi kačjega pastirja skrivnostne meglice, ki prežema poezijo ne uspejo demistificirati, a ostajajo testament močnemu potencialu tovrstnih uprizoritev na odru, četudi si bo za njihovo novo produkcijo potrebno odgovoriti še na kakšno vprašanje. Morda celo: »Kaj pomeni verz ogenj, rit in kače, niso za igrače?«