27. 4. 2021 / Oder / Recenzija

Preblizu

Premierno predvajanje: 31. 03. 2021
Režiser in avtor besedila: Jaša Koceli
Igralca: Lea Mihevc in Domen Valič
Scenograf: Darjan Mihajlović Cerar
Skladatelj: Miha Petric
Koreografinja: Tajda Podobnik
Fotografinja in avtorica projekcij: Mankica Kranjec
Kostumografinja: Branka Pavlič
Oblikovalec svetlobe: David Andrej Francky
Lektor: Martin Vrtačnik

Ko vstopiš v drugega, osvojiš besedi strah in svoboda.

Ona (Preblizu)

Režiser Jaša Koceli s tokratnim avtorskim projektom v obliki komornega gledališča, intenzivno raziskuje odnos večletne partnerske zveze  milenijskega para, čigar odnos je poln vsega. Predvsem je ambivalenten kot sta ambivalentna interesa glavnih protagonistov. Ona ljubi poezijo, On trenira kickboks. Kdo zadaja udarce in kdo zaseda mesto pozicije poeta se neprestano izmenjuje in to je njuna igra. Predstava je nastala v koprodukciji Cankarjevega doma in zavoda Paviljon se loteva ničkolikokrat preizprašane teme partnerskega odnosa, v katerem neprestano iščemo meje individualnega in meje tujega. Odnos, v katerem dvojino skušamo spojiti v eno in si hkrati dovoljevati dovolj prostora za lastno avtonomnost. Slednje pa je nikoli končan dialog med ljubeznijo in njenim nasprotjem, nasiljem.

Domen Valič in Lea Mihevc, (Foto: Mankica Kranjec)

Formalno je predstava sestavljena iz treh plasti – osebno, intimnega izrekanja nje in njega, krajših odigranih segmentov situacij njunega življenja ter tvorjenja dialoga z občinstvom, ki ga zaenkrat zaradi epidemioloških ukrepov in praznih dvoran naslavljata le preko kamere. Pri komunikaciji z občinstvom gledalec pogosto prevzame vlogo terapevta, ki ju zgolj posluša in jima dovoljuje biti slišana. Hkrati nas sprašujeta po mnenju, podpori in nas prosita, da (z)držimo z njima. Gledalec v nobenem momentu ne more nanju reagirati ali vstopati v predstavo več kot zgolj miselno, si ustvarjati svoja stališča in preko njunega soočenja pretipati sebe in svoj odnos, ki ga goji do drugega. Na tem mestu se postavlja vprašanje o smiselnosti poteze naslavljanja nevidnega gledalca. Ob prisotnosti živega občinstva bi/bodo tovrstni momenti predstave vsekakor dobili večje razsežnosti.

Zaradi odlične harmonije med Leo Mihevc (Ona) in Domnom Valičem (On) ter njunega dialoga z nami včasih pozabimo, da gre za avtorski tekst režiserja Kocelija, in ne za osebno kopanje po njuni lastni zgodovini in sedanjosti partnerske zveze, kot sta to pred leti počela Marko Mandić in Pia Zemljič v predstavi Zapiranje ljubezni. Zazdi se, kot da so se ustvarjalci poigrali tudi s tem ali gre za njuno lastno pripovedovanje ali izrekanje že napisanega teksta, ki vleče vzporednice iz avtorjevega osebnega življenja. Pri čemer je nujno opozoriti, da ne gre za avtobiografijo, temveč zgolj za avtorjevo osebno refleksijo določenih tem, znotraj dolgoletne zveze.

Čeprav je bilo besedilo predstave napisano že pred leti, do njegove realizacije ne bi moralo priti v primernejšem času. V času vseprisotne enigme sobivanja, ko smo zaradi epidemioloških ukrepov še toliko bolj postavljeni v relacije biti preblizu-predaleč in v njih vztrajati, si dovoljevati napake in nenazadnje rasti. Tekom predstave se tako odpira za današnji čas ključno vprašanje, vprašanje vztrajanja v partnerski zvezi. Živimo namreč v izredno komfortni družbi, kar se vsekakor odslikava tudi v našem dojemanju in sprejemanju odnosov. Protagonista vprašanja odkrivata pristno in senzibilno, kar mestoma povzroči eksplozivne reakcije.

V svoji pripovedi se najprej vrneta k začetkom, k prvemu zmenku, v obdobje tipanja in zbliževanja, potem pa korak po koraku odkrivata plasti njune zveze, sestavljene iz različnih dogodkov in situacij, ki ju na trenutke postavijo na kocko. Poleg raziskovanja sprejemanja in prilagajanja partnerju, njegovim željam in potrebam, vzpostavljanja iskrenosti drug do drugega in do sebe, spraševanja, kako se identiteta enega spreminja na podlagi identitete drugega, sanjarjenj, iskanja skupnih interesov in nekdanjega žara, je par postavljen tudi pred sprejemanje še kompleksnejših odločitev, kot sta denimo vprašanji prevare in splava. V takšnih okoliščinah se morata kot individualna posameznika odločit ter sprejeti določena dejstva in posledice, na novo prevrednotiti svoja stališča ali morda celo potlačit del sebe, za nadaljevanje skupne poti.

Vsebina se dotika tudi telesno-seksualnega doživljanja drug drugega. Priznavata si poželenje in strast, ki se pogosto izkaže kot pomembna sestavina in ključna točka odnosa, moment njune harmonizacije. Pomembnost partnerske so-zvočnosti je med drugim izražena tudi preko koreografiranih elementov akro joge, katere osnovna zakonitost je prisotnost obeh sodelujočih. Pri tem ne gre le za telesno in gibalno uravnovešenost, pač pa tudi za notranje zaupanje in usklajevanje. Gib ni zgolj poudarek izrečenega, je stalno iskanje ravnotežja in balansa, ki omogoča premik ali odmik na polju dvojine. Koreografinja Tajda Podobnik s koreografijo razpira neizrečeno, dopolnjuje povedano ali zgolj dopušča estetsko očaranost nad spojenima telesoma.

Domen Valič in Lea Mihevc, (Foto: Mankica Kranjec)

Predstava gledalca ne prevzame samo z vidika igre Lee Mihevc in Domna Valiča, ki na odru s svojo kemijo vzpostavita izredno pristen odnos, toda to stori tudi vizualno. Močan vizualen vtis naredi predvsem vseprisotna bela barva in minimalistična uporaba tako rekvizitov kot kostumografije, ki nastopajočima omogoča, da prevzameta krmilo predstave ter utelesita in manifestirata spomine, trenutke, misli, bolečine in rane, ki predstavljajo pomembne prelomnice njune življenjske poti. Scenograf Darjan Mihajlović Cerar, je iz 130 metrov dolgih belih bombažnih vrvi oblikoval polkrožno spalnico, njun kokon, v katerem sta obenem najbolj varna in najbolj ranljiva. Celotna scena skladno s tem protislovjem deluje izredno domače in sterilno. Poleg bele spalnice, z belo posteljnino in belimi rekviziti, sta večji del predstave v belo oblečena tudi glavna protagonista.

Zdi se, da gre za izredno izčiščeno in premišljeno uporabo tako scenografskih predmetov kot kostumografskih. Vsak vpeljan element ima svojo funkcijo in namen, da nas usmerja v prostore in čase, v katerih se gibljeta protagonista znotraj njunega obračunavanja z lastno dvojino. Kostumografija, ki se pridružuje pomenskosti in izčiščenosti je delo Branke Pavlič. Začetna minimalistična scena, pogosto oder ob koncu predstave pusti v razdejanju, da nas opomni na zmedo in neurje, ki so ga ravnokar prebrodili dramski liki.

Pri ogledani predstavi Preblizu, pa predmeti prihajajo in odhajajo ter s svojo vsebino ne nasičujejo odra. Prostor ob pričetku in ob izteku predstave ostaja enak. V ospredju tako neprestano ostajata Ona in On, njuna doživljanja in odnos, ki ga vzpostavljata med sabo. Telo ob telesu, izgubljeno v vseprisotni beli barvi, ki v sebi vsebuje enako ravnovesje vseh barv barvnega spektra in kot taka, metaforo za njun odnos.

Izkaže se, da nam ustvarjalci skušajo na vseh nivojih predstave osvetliti kompleksnost intime para, se prebiti skozi protislovja te tesne partnerske igre in nam na koncu celo podati sporočilo, da je kljub preizkušnjam vredno vztrajati. Akterja na koncu celo ugotovita, da je pomembneje iti korak naprej, k novim izzivom, kot se vračati k začetkom. Smoter odnosa se sprevidi ravno v tem nenehnem brušenju in osvajanju neznanega, ki ni vedno enostavno, a vendar je ravno v tem vsa lepota.

Domen Valič in Lea Mihevc, (Foto: Mankica Kranjec)

Preblizu predstavlja pomembno prelomnico v raziskovanju novega konteksta gledališča od doma. Kot v podkastu menijo ustvarjalci ekipe, pravzaprav ne gre za predstavo, marveč za gledališki film. Zadnji dan preteklega meseca si tako nismo ogledali prenosa predstave v živo, ampak njeno premierno predvajanje. Posnetek v sebi združuje zakonitosti obeh vej umetnosti – gledališke in filmske in kljub različnim žanrskim potezam teče gladko. V vsak nov prizor nas povede njen naslov, ki hkrati že napoveduje njegovo vsebino, sicer pa poteze filmskega, ki se kažejo predvsem v perspektivah kamer, usmerjajo našo pozornosti in približujejo detajle ter s tem omogočajo kakovostnejšo gledljivost. Pri tovrstnem spajanju gledaliških in filmskih smeri ostaja odprto bistveno vprašanje, kam izginja poglavitna srž in lepota gledališča, ki je ravno v tej neponovljivosti in enkratnosti izkušnje naključnega, momentalnega kolektiva, katera nam je trenutno odvzeta? Kljub dejstvu, da se stvar ni odvijala v istem času in v drugem prostoru, vsekakor lahko priznamo ekipi njeno izjemno iznajdljivost in kreativnost, ki nam je omogočala ogled čudovite gledališko-filmske stvaritve in nam omgočila, da na novo preizprašujemo dvojino.

Domen Valič in Lea Mihevc, (Foto: Mankica Kranjec)
Domen Valič in Lea Mihevc, (Foto: Mankica Kranjec)
Domen Valič in Lea Mihevc, (Foto: Mankica Kranjec)
Domen Valič in Lea Mihevc, (Foto: Mankica Kranjec)
Domen Valič in Lea Mihevc, (Foto: Mankica Kranjec)
Domen Valič in Lea Mihevc, (Foto: Mankica Kranjec)