Pojedina pri Trimalhionu
Po motivih Petronijevega Satirikona
Izvirni naslov: Cena Trimalchionis
Režija: Bojana Lazić
Igrajo: Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič k. g., Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis
Priredba besedila in dramaturgija: Slobodan Obradović
Scenografija: Zorana Petrov
Kostumografija: Maja Mirković
Glasba: Vladimir Pejković
Koreografija: Damjan Kecojević
Prevedla: Sonja Dolžan
Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić
Pojedina pri Trimalhionu je v prvi vrsti naslov najdaljšega ohranjenega odlomka antičnega romana Satirikon, ki ga je napisal Tit Gaj Petronij Arbiter. Od 27. decembra 2021 je tudi naslov predstave, ki jo je v Slovenskem mladinskem gledališču režirala Bojana Lazić, priredbo besedila in dramaturgijo pa je pripravil Slobodan Obradović.
Dramsko dogajanje je postavljeno v rimski imperij, na področje današnje južne Italije. Gledalcu je predstavljen fragment zgodbe novopečenega bogataša Trimalhiona, ki se odloči organizirati slavnostno večerjo, ta pa se pravzaprav prelevi v večdnevno požrtijo. Trimalhion v upodobitvi Ivana Godniča je grotesken in tudi gledalec se mu potihoma posmehuje. Ob njem se »nahaja« oziroma zgolj obstaja žena Fortunata (Romana Šalehar), ki je precej pasivna in ponižna v odnosu do moža , saj ji nudi idilo, sam lik pa je precej votel. Ob zakonskem paru se na odru nahajajo še sužnji, ki imajo vlogo zabavnih glasbenikov in igrajo po Trimalhionovem naročilu. Predstava tako deluje kot prehod med prvo- in tretjeosebno narativo, slednjo pa vodi oziroma opisuje eden izmed sužnjev (Matej Recer). Sužnje bi zato lahko po eni strani označili kot idejo antičnega zbora v dramah prav zaradi komentiranja dogajanja, vendar iz te vloge večinoma izstopajo oz. jo celo presegajo. Zgodba se razvija vse do točke, ko naj bi sužnji zapeli pesem Na planincah sončece sije. Potem pa “BUM”!
Celotna iluzija, ki so jo igralci gradili, propade. Predstava o antični pojedini se nenadoma prelevi v gledališko vajo, ki zaradi prehitrega in preostrega prehoda gledalca popolnoma zmede. Na odru se vzpostavijo novi odnosi, in sicer med zmaličenimi in popačenimi igralci na vaji za prihajajočo predstavo. Prav vsak od njih ima potencirano eno lastnost, menim, da so bile prikazane izražene lastnosti precej votle, kajti niso dogradile likov, temveč so jih le popačile. Anja Novak kot neizkoriščena Iva Hana prikazuje infantilno mlado igralko z visokimi ambicijami, ki nenehno teži po pozornosti. Klemen Kovačič kot mlad igralec Marko prikazuje neizkušenost v igralskem poklicu, na drugi strani pa liku Ivana Godniča očitajo zacementiranost, ker je mnoga leta delal kot lutkar. Posmehu in komentarjem v igralskem zboru so izpostavljeni tudi Janja Majzelj, Ivan Peternelj, Robert Prebil in Vito Weis. Gledalec sicer lahko zazna komične elemente, ki jih želijo igralci izraziti, vendar pa menim, da se sam humor ne posreči najbolje. Raven posmehovanja velikokrat preseže tanko linijo med komiko in žaljivostjo na stran slednje. V prikazano zgodbo iz občinstva vstopi tudi dejanska režiserka uprizoritve, ki poskuša miriti igralce in vajo speljati do konca, toda nenehni prepiri ter nesoglasja znotraj umetniškega ansambla ji to preprečujejo. Njihova slavna berlinska (fiktivna) režiserka Maja Kurz (Daša Doberšek) je v bistvu velika manipulatorka, ki igralce vodi s frazo: »Jaz ne uporabljam manipulacije, ampak omogočam komunikacijo.«. Igralci se kot sužnji venomer upirajo avtoriteti in tako lahko tudi zaznamo relacijo v odnosu avtoritete v obeh delih predstav, torej med Trimalhionom in njegovimi gosti oziroma sužnji v prvem in režiserko ter igralci v drugem. Proti koncu uprizoritve je režiserka obupa in zapusti dvorano, takrat pa se skupina igralcev sprosti, njihovi navidezni problemi splahnijo in v ospredje pride misel o nadzoru, ki pravzaprav tudi na neposreden način nadzira obnašanje in dovoljene odnose.
Petronijev roman se v uprizoritvi konča z modnimi muhami 21. stoletja, torej ne aktualizira rimske zgodbe, ampak jo zgolj popači. Čeprav se elementi komičnega žanrsko ohranijo v obeh delih predstave, je način podajanja teme, ideje in nasploh celotne zamisli prikazan na zelo osnovnem nivoju, morda celo na prelahkoten način za odraslega gledalca. Prav tako tudi zasuk v uprizoritvi ne predstavlja novega ali pa še nevidenega elementa v slovenskem gledališču. Kljub temu, da je večina besedila nastala po igralskih improvizacijah, bi lahko bile te dramaturško bolje postavljene in usmerjene, saj je zadnji del uprizoritve deloval kaotično in preveč pusto. Predstava ima teoretično dobro zasnovo, vendar pa je ne izpelje najbolje in tako si pridobi le oznako povprečno.
Lektura: Uršula Gačnik
