Pippo Delbono: Evangelij / Vangelo
Predstava Evangelij je nastala v produkciji Compagnie Pippa Delbona, skupine, ki s svojimi stalnimi člani prečesava svet in širi svojevrsten gledališki jezik, ki spaja umetnost z življenjem. Člani Delbonove skupine so ljudje, ki jih je nenehna negotovost in samota združila v gledališki formi, ki se izmika ustaljenim gledališkim metodam – združuje video projekcije, petje, ples, recitiranje poezije in predvsem veliko osebne izpovedi. V ansamblu niso le šolani igralci, ampak tudi posamezniki, ki so bili tako ali drugače potisnjeni na družbeni rob. Sodelujoči so nekdanji brezdomci, migranti, in glavna zvezda Bobò, gluh in nem 82-letnik, ki je 47 let preživel v psihiatrični ustanovi (sedaj je že 21 let del Delbonove ekipe).
Evangelij je bil želja matere Pippa Delbona, ki je bila goreča kristjanka in je pred smrtjo prosila svojega sina, naj vendar naredi predstavo o evangeliju in o ljubezni, ki jo ta svet sedaj potrebuje bolj kot kadarkoli. Režiser se dela loti na svoj način: s slavljenjem svobode, lepote in ljubezni. Krščanstvu nadene nov obraz, ki se odvrne od podob trpečega Kristusa, strahu pred grehom in starih dogmatičnih prepričanj.
V začetku se na prazen oder na elegantne stole, razporejene v vrsto posede 11 pražnje oblečenih igralcev, vsak s svojo vizualno posebnostjo, da kot celota delujejo precej nenavadno. Kmalu zaslišimo Delbona, iz ozadja recitira Pasolinijevo poezijo in ko zgradi svojevrsten suspenz, se premakne na prizorišče in razlaga o svoji materi, o otroštvu in svojih potovanjih. Njegovo pripovedovanje spremlja klasična glasba, ki jo je posebej za Evangelij skladal Enzo Avitabile. Glasba predstavlja osrednji del predstave, saj je bogata in poetična, na trenutke prevzemajoča z glasnostjo in udarnostjo. Igra z glasbo in glasovi je ključna za paleto emocij na odru. Tudi glasovi igralcev delujejo vzročno-posledično z besedami, ki jih izgovarjajo. Tiho recitiranje Mirte Zečević ob besedah »Kako grozljivo te je ljubiti na tako krhkem kraju, kot je svet.«, poskrbi za kurjo polt. Na povsem drugačen način, a enako močno, gane Bobò z gluhonemimi kriki.
Kljub glasnosti glasbe in velikosti dvorane, ostaja vzdušje neverjetno intimno, predstavljeni deli evangelija so univerzalni, Boga predstavijo kot vseobsegajočo ljubezen. H gradnji atmosfere pripomore igra z lučmi – nekateri deli predstave potekajo v temi, kjer poslušamo le Pippove recitale (ko bere poezijo Sv. Avguština in Jacquesa Preverta), spet drugi ob močnem utripanju rdečih luči (ko se pojavi hudič) ali ob spremljavi raznobarvnih video projekcij. Verski teksti so včasih postavljeni v bizarne situacije, a ne delujejo posmehljivo, so le dokaz, da je vera včasih najmočnejša v najmanj svetih krajih. Posrečena je točka nekakšnega hipi-ministranta, ki poje italijanski hit Alana Sorrentija – Tu Sei L’Unica Donna Per Me, pridružita se mu plesalki/nuni, v ozadju pa se predvaja projekcija cerkvenih fresk in drugih krščanskih podob z izrazi trpljenja, ki jih je Delbono fotografiral med svojimi potovanji. Pevski vložek sčasoma prekinejo vzkliki ONE LOVE!, ki jim sledi ples vse-prej-kot-konvencionalnih go-go plesalk v svetlečih oblekah. Navidezen kaos vzpostavlja humorno distanco do ortodoksnega verovanja, s tovrstno dinamiko prehajanja med ganljivimi in zabavnimi prizori pa se izogne tudi patetiki.
To se dobro obnese v navezavi s sledečim prizorom, kjer Pippo Delbono s predvajanjem videa predstavi svojo lastno kalvarijo. Delbono je namreč bolnik z AIDS-em in zdravil se je zaradi dvojnega vida, ki je bil tako izrazit, da ni ločil realnega od nerealnega. V videu z mobilnim telefonom snema svoj obraz in zanikrne bolnišnične hodnike, obenem v živo razlaga, da je na svoji poti ugotovil, da je ravnodušen do vsega, razen do lastne bolečine. Izhajajoč iz te ideje, je kasneje rasel tudi njegov humanizem in ljubezen do marginaliziranih.
Proti koncu predstave na prazen oder stopi fant iz Afganistana oblečen v vsakdanja oblačila, v ozadju pa se predvaja posnetek njegovega govora o trnovi poti do Evrope in mnogih nesrečah ljudi, ki so na poti potonili. S to gesto predstava zaide v svojevrsten dokumentarec, saj je prikazan video beguncev sredi koruznega polja ob spremljavi Delbonovega poetičnega govora. Razvidna je močna paralela z bibličnim tavanjem in iskanjem obljubljene dežele, a se ta del predstave morda izmakne intimi in osebno-izpovedni noti, ki sicer preveva celotno produkcijo.
Zaključek predstave je trojno katarzičen: Jezus je simbolično križan na prazni steni, ob njem se obesi Juda, zatem Pippo Delbono simbolično »iz smrti« dvigne oba. Po nekaj rifih Rolling Stonesov zaslišimo še zadnjo pesem v predstavi: Jesus Christ Superstar iz istoimenske rock opere Andrewa Lloyda Webbera in Tima Ricea. Ves ansambel v hipijevskih opravah svobodno zapleše in k plesu nagovorijo tudi publiko, medtem , ko se v ozadju vrti v duhu sedemdesetih obarvana projekcija src.
Neverjetno, vizionarsko, predvsem pa iskreno, so krovni pojmi teatra Pippa Delbona, ki temelji na močnih vizualnih dražljajih (barviti ali povsem temni kostumi, malce bizarne dodelitve vlog, prazen oder, ki daje prostor gibu, videu, različnim projekcijam), izraziti glasbeni spremljavi, ki jo zaokroži predvsem z globokim in ganljivim izborom besedil. Evangelij zagotovo ni klasična predstava. Govorim lahko predvsem o občutku, da smo priča nekakšnemu razkrivanju skrivnosti, kot bi se pred nami razgalilo samo bistvo vsega, ki je, kljub površinski umazaniji, nekaj lepega in čistega.
