Onkraj heteronormative

Dramaturgija: Tomasz Śpiewak
Prevod izhodiščnega gradiva: Tatjana Jamnik
Scenografija in kostumografija: Dorota Nawrot
Koreografija: Dragana Alfirević
Glasba: Bartosz Dziadosz
Oblikovanje zvoka: Bartosz Dziadosz, Sven Horvat
Oblikovanje svetlobe: Robert Mleczko
Oblikovanje videa: Dušan Ojdanič
Svetovalka za jezik: Mateja Dermelj
Asistent režije: Bor Ravbar
Vodja predstave: Urša Červ
Igralci: Mark Jacob Cavazza, Damjana Černe, Daša Doberšek, Voranc Mandić, Vlad Novak, Ivan Peternelj, Draga Potočnjak, Matija Vastl
Datum in kraj premiere: 9. december 2023, Slovensko mladinsko gledališče, Ljubljana
Datum in kraj ogleda: 9. december 2023 ob 19:00, Slovensko mladinsko gledališče, Ljubljana

Vsak izmed nas ima unikatno življenje in pot, ki ga vodi. Vendar je v časih, kot so ti, treba nekatere poti osvetliti širši javnosti. Tako lahko gledamo na Argonavte kot umetniško delo, ki poskuša človeka osvestiti o transspolnosti in pa o kvirovstvu nasploh. Uprizoritev med drugim temelji tudi na istoimenski knjigi ameriške pisateljice Maggie Nelson. Prepričan sem, da je ta tema za marsikoga neprijetna, kljub temu pa verjamem, da je predstava namenjena vsem. Na prvo žogo predstava deluje precej razpršena in fragmentirana, vendar gre v  resnici za lepo zaokroženo celoto. Pod režijo Michała Borczucha so argonavti postali Mark Jacob Cavazza, Damjana Černe, Daša Doberšek, Voranc Mandić, Vlad Novak, Ivan Peternelj, Draga Potočnjak in Matija Vastl.

Dandanes se spremembe dogajajo hitreje, kot jih posameznik lahko dojema. In prav ladja Argo, na kateri so pluli Argonavti, je metafora za spremembe; čeprav so se deli ladje zamenjali, je ta obdržala obliko in ime. V predstavi se prepletajo tri fabule. Omenja se način življenja nenormativnih parov, kot so homoseksualni pari, povezano s tem predstava uprizarja tudi zgodbo Maggie Nelson, ki jo igra Daša Doberšek, in njenega partnerja Harrya, ki ga igra Matija Vastl. Kot še en pristop govora o knjigi Argonavti nastopi Iggy, sin Maggie in Harrya. Iggy, ki ga igra Voranc Mandić, s pomočjo umetne inteligence Alice, ki jo igra Damjana Černe, raziskuje zgodbo svojih staršev. Zaradi globalizacije se ideje in zamisli širijo z veliko večjo hitrostjo, kot kadarkoli poprej, s tem pa ustvarjajo nevidno gravitacijsko polje, ki samo dodatno otežuje življenja ljudi. Življenje homoseksualnih parov in drugih, ki ne ustrezajo heteronormativnosti, kot na primer Maggie in Harry, je zato velikokrat osmišljeno odtujeno od resnice. Maggie je v uprizoritvi prikazana kot zavzeta pisateljica in mama. Zelo je skrbna do sina, ki ga ima  Harry še iz prve zveze. Močno pa je zavzeta tudi za knjigo, ki jo vneto piše in v njej opisuje odnos s Harryjem. Njen partner Harry meni, da je to dobro, vendar ji pravi, da si njune zgodbe ne lasti le ona. Tu se kaže problematika v dojemanju spola. Harry je oseba, ki se ne identificira s spolom, ki so mu ga pripisali ob rojstvu, svoj obstoj in spol dojema drugače, kot ju dojema Maggie. To je trenutno zelo aktualna tematika, navadni cis spolni ljudje ne moremo vedeti, kaj se dogaja v mislih in telesu nekoga, ki ni cis. Ali res pari drugačnih sestav živijo drugače? Ne. Vsi imamo neko rutino in vsi delujemo na podobnih principih. Z zgodbo Iggyja, sina, ki ga je Maggie nosila in rodila brez naravne zanositve, se predstava dotakne problema posvojitev in ustvarjanja družine za kvir ljudi. Kljub temu, da stanje tega področja izboljšuje, je stigma še vedno velika. Opozarjati na stigmo je ključno v procesu za njeno manjšanje. Ali se je sprejemanje kvir ljudi, s poudarkom na trans osebah, res izboljšalo?

Scenografija in kostumografija sta izrazito barviti. Ni ene barve, ki bi lahko uprizoritev poglobila bolj kot vse barve. Dogajanje se odvija v različnih prostorih: od New Yorškega stanovanja, v katerem sta živela Maggie in Harry s svojo družino, pa do drugih prostorov po svetu, kot je na primer Kavarna Union. Najbolj so izstopale velike steklene slike, skorajda spominjajo na cerkvene vitraže, ampak na teh niso prikazani krščanski svetniki, temveč podobe, ki imajo velik pomen za kvir skupnost. Močen vpliv na interpretacije posameznih situacij pa imajo svetlobni učinki, ki so bili skrbno pripravljeni in izpiljeni do popolnosti. V intimnejših in pomembnejših trenutkih je svetloba usmerjena v točno določen lik. Predstava na trenutke spominja na dokumentarec, ker je vse dogajanje opisano tudi z besedami, da ima gledalec še dodatno informacijo o dogajanju.  Dikcija vseh igralcev je nadvse čudovita, govor in višina tona pa vzbujata domačnost. Domačnost je zato zelo pomembna komponenta, saj je zaradi nje ogled predstave prijetnejši, tema pa je gledalcem približana. Več je bilo govora, kot glasbe, tista glasba, ki pa je bila, se je neopazno zlila z dogajanjem. Ni me motilo, da glasbe ni bilo veliko, saj so včasih besede zmožne opisati več kot pa melodija. Seveda pa to ne velja v vseh primerih.

Michał Borczuch je poljski režiser, ki se s tovrstno tematiko ne ukvarja prvič. Predstav gledalcu med drugim omogoča prostor za lastno presojo in razmišljanje, vendar mu pomaga z razlago stvari, ki jih gledalec sam mogoče ne razume, to pa je ključno. Mogoče mitoloških argonavtov nikoli ni bilo, zato je še toliko lepše videti, da jih sedaj imamo.

Uredila: Živa Kadunc
Lektorirala: Neva Accetto Vranac