Olje črne kumine
Avtorica besedila in režiserka: Barbara Zemljič
Dramaturginja: Ira Ratej
Scenografija: Urša Vidic
Kostumografija: Tina Bonča
Glasba: Miha Petric
Lektorica: Maja Cerar
Oblikovanje svetlobe: Andrej Koležnik
Oblikovalec zvoka: Matija Zajc
Igrajo: Jure Henigman, Bernarda Oman, Karin Komljanec, Gaber K. Trseglav, Matej Zemljič
Datum premiere: 16. 12. 2021, Mestno gledališče ljubljansko
Datum ogleda: 10. 1. 2022, Mestno gledališče ljubljansko
»Umetnost je vedno hkrati površina in simbol. Tisti, ki prodirajo pod površino, naj si sami pripišejo posledice. Tisti, ki razberejo simbol, naj si sami pripišejo posledice. Umetnost v resnici ne drži ogledala življenju, temveč gledalcu.« (Oscar Wilde)
Uvodni citat, ki so ga na spletni strani Mestnega gledališča ljubljanskega zapisali ustvarjalci kot enega izmed elementov opisa oz. morda bolj samega vodila uprizoritve, lahko razumemo kot navodilo, kako gledati predstavo.
Gledalec sprva vstopi v dvorano, kjer naleti na preprosto opremljeno, majhno stanovanje/garsonjero, ki ne zajema več kakor majhen kavč, štedilnik, kuhinjsko mizo s klopjo, za katero že sedi Borut (Jure Henigman), ter dve veliki okni, zagrnjeni z zaveso (scenografka Urša Vidic). Kljub majhnosti prostor sprva deluje precej prazno, prepišno, saj ga ne objema nobena stena. Lahko bi rekli, da pogled spominja na dvodimenzionalno sliko, ki jo nariše in na vrata hladilnika obesi otrok. Globino doda šele začetek akcije, ki jo sproži telefonski pogovor med Borutom in babico.
Ne moremo ravno reči, da gre za tipično družinsko dramo, saj se od klišejskih značajev likov avtorica in režiserka (Barbara Zemljič) v določenih trenutkih ostro odmika. Čeprav gradi na tematiki srednjerazredne slovenske družine, ki gledalcu ne predstavlja nič novega, je v svoji »začinjenosti« slednje zelo prefinjena. Drama zajema tri življenjska obdobja ljudi, ki postanejo družina, ko se mama Monika (Bernarda Oman) zaroči z Viktorjem, Viktorijinim (Karin Komljanec) bratom, in to naznani tudi sinu Borutu, ta pa nad novico ni navdušen.
V predstavi se liki vseskozi soočajo s starimi družinskimi zamerami, ljubosumjem in defenzivnimi mislimi, s katerimi v prvi vrsti poskušajo opravičiti svoj značaj in dejanja. Ta gnev ne ostane neopažen, saj se predstava na trenutke dotika zelo težkih tem, kot so samomor, nasilje v družini, avtizem, smrtonosna bolezen, po vrhu vsega naštetega pa se razprostira »plahta« laži in čustvenih manipulacij. Iz vsega tega lahko sklepamo, da naslov drame – Olje črne kumine –, ki v sami drami naslavlja nekakšno čudežno zdravilo za vse, predstavlja simbol, v katerem družina išče uteho, olajšanje, smisel in mir.
Star pregovor pravi, da za vsako bolezen raste rožica, a kaj ko človeški odnos vendar ni bolezen.
Bernarda Oman se je v svojem liku znašla odlično, saj Monika v veliki meri ne deluje nasprotno stereotipno ljubeči in malenkost nadležno nerodni materi, temveč jo prikaže v luči (sprva) mladenke, ki zajema življenje s polno žlico in še ni pripravljena iz rok izpustiti svoje mladosti. V poletni oblekici z velikim dekoltejem in leopardjim vzorcem (kostumografka Tina Bonča) deluje lahkotno. Lahko ji pripišemo značaj zapeljive mačke, ki ljubimce menja kakor spodnje hlačke. Ko pride v igro zaroka, pa ob očitkih sina v trenutku izgubi šarm in izlije nanj ves srd ter ostre očitke zaradi njegove nelojalnosti. Ob besedah, da se bo Borut preselil k babici, mu na pladnju postreže z: »Ubila se bom. Če me zapustiš, se bom ubila.«
Predstava gledalcu vsekakor odpira dimenzijo dojemanja likov v njihovi izkrivljeni realnosti. Besede ne pomenijo tistega, kar se zdi, da pomenijo, ampak gre za niz manipulacij, s katerimi se prebijajo skozi vsakdan, in ki jih beremo med vrsticami. Grožnja s samomorom tako ni mišljena dobesedno, temveč predstavlja navidezno puško, katere namen je zaščititi samega sebe. Tako je gledalcu odgrnjena zavesa v zakulisje človeške gracioznosti.
Z nagnjenostjo k samomoru se v predstavi tako rekoč »srečamo« tudi v drugem delu. Skozi telesno prezenco, ki jo kot deset let starejši Borut vzpostavi Jure Henigman, opazimo, da njegovo življenje niso samo »mavrice in metuljčki«, temveč je podlegel oz. lahko bi celo rekli podedoval zagrenjenost, impulzivnost in depresijo. V kopalnici, ki je skrita za kuliso in je gledalcu vidna samo posredno (v odsevu dveh velikih ogledal, ki predstavljata okni), vidimo kako Borut (nekajkrat) seže po tabletah.
Ponovno se srečamo s prej omenjeno izkrivljeno realnostjo, saj je ravno ogledalo tisto, ki dopušča vpogled v ljudi, njihovo intimo, večne frustracije, ki jih doživljajo, in na trenutke razgali tudi najbolj skrite misli. Kaj naj človek stori s tem razgaljenjem, je odločitev, ki jo mora sprejeti sam. Lahko mu izmika obraz in se iz dneva v dan prebija s sključenim hrbtom, lahko pa poskusi razbiti ogledalo, stopiti naprej, doživeti razkritje in zrasti. Predstava tako briše meje med površjem in intimo človeškega značaja. Zelo jasno vidimo tudi, da liki ne znajo sprejemati posledic svojih dejanj. Te prikrivajo ali pa se preprosto pretvarjajo, da se niso zgodili,ar seveda ustvarja ironijo začaranega kroga bolečine, v katerega so ujeti.
V zadnjem delu predstave je zelo očitno, kdo je iz kroga izstopil in kdo mu je doživljenjsko podlegel. Monika je na svoja stara leta bolehna in bolj grenkobna kot kadarkoli prej. Na nasprotnem koncu kavča sedi Borut in vidi se, da si je uspel urediti življenje. Kljub hektičnemu ozračju pa v nekem groteskno melanholičnem trenutku začneta s solzami v očeh na vse grlo prepevati pesem Jaz pa grem na zeleno travco in dramo s tem pripeljeta do nekakšnega razodetja, ključnega spomina v njuni preteklosti, na katerega bi lahko obesili znak To tukaj je tumor.
Zaključek ne prinese vzhičenega aplavza, ampak gledalce drži v »mat tišini« še trideset sekund. Z velikim cmokom v grlu in v megli misli se čez nekaj trenutkov vendarle zasliši aplavz potnih dlani, ki začne odmevati po vseh kotičkih gledališča.
V svoji vlogi je na odru vsekakor očaral Jure Henigman, ki je svoj lik zgradil precej premišljeno. Gledalcu je prikazal zelo jasen razvoj Boruta v različnih življenjskih obdobjih in njegovih karakternih lastnosti, ki so jih zaznamovale prelomne točke njegovega življenja. Prav tako je vredno omeniti nastop Mateja Zemljiča, ki je v vlogi Nika močno presenetil. Čeprav se je soočal s težko igralsko nalogo – moral je prevzeti karakterne in fizične lastnosti osebe z motnjo avtističnega spektra–, je igral nadvse avtentično. Zelo kontinuirano je vztrajal pri svojem načinu gibanja telesa in formiranju ter izražanju govora.
Uprizoritev ponuja mnogo iztočnic za poglobljene debate in razmišljanje. Vsekakor lahko človek v njej najde navezave na lastne izkušnje ali travme. Prepozna lepoto pogovarjanja in ljubezen do resnice. Nastavi ogledalo. Dobesedno. Ponudi možnost preizpraševanja svojega izkrivljenega jaza, svoje dvodimenzionalnosti in posledic svojih dejanj. Gre za gledališko predstavo, ki seže v najtemnejše kletne prostore človekovega jaza.
Lektura: Uršula Gačnik
