9. 4. 2020 / Oder / Recenzija

Očiščenje

Avtorica: Sofi Oksanen
Premiera: 21. februar 2020
Režiser: Jari Juutinen
Dramaturginja: Alja Predan
Scenograf: Teemu Nurmelin
Kostumografka: Tinja Salmi
Avtor glasbe in zvoka: Ville Hyvönen
Oblikovalec svetlobe: Teemu Nurmelin
Oblikovalca videa: Teemu Nurmelin in Ville Hyvönen
Svetovalec za gib: Boris Ostan
Asistentka režiserja: Eva Kokalj
Igrajo: Živa Selan, Maša Grošelj, Luka Bokšan, Aljoša Koltak, Rastko Krošl, Damjan M. Trbovc

Sredi estonskega podeželja enkrat po letu 1991, ko je Estonija ponovno razglasila svojo neodvisnost, se v dom Aliide Truu, stare okrog 70 let, zateče mlada Zara z razmazanimi ličili in ceneno blond lasuljo, žrtev trgovine z belim blagom na begu pred zvodniki. Aliide ji dovoli, da se skrije v njenem domu. Prihod nesrečnice v Aliide sproži spominjanje lastne preteklosti oziroma časa sovjetske okupacije in vojne.

Očiščenje (Foto: SLG Celje)

Očiščenje je zgodovinski triler, prikazuje plaz nasilja, bolečine in jeze, ki se zgrinja nad posameznike v trenutkih, ko morajo za lastno preživetje uničiti drugega, četudi sebi bližnjega, človeka. Vsa širina političnih, ekonomskih in družbenih okoliščin je zgoščena v glavno protagonistko Aliide, ki jo edino spremljamo v obeh časovnicah. Odlika te zgostitve je tudi to, da njena zgodba ne reflektira le širše geopolitične situacije, temveč prikazuje tudi kompleksnost posameznikovega položaja v danih okoliščinah. Aliide je zločinka, izdajalka, ljubosumna egoistka, ki pa v podobi sključene starke pred nas postavlja ključno vprašanje, če smo sposobni preseči grozote zgodovine.

Preko identifikacije z glavno (anti)junakinjo gre tudi brati odločitev, da tako staro kot mlado verzijo Aliide odigra Živa Selan, čeprav je lik v dramskem besedilu zelo jasno pisan za dve igralki. Naloga se zdi še toliko zahtevnejša, saj je okvirna zgodba, srečanje Aliide in Zare, umeščena v čas, ko je protagonistka starka, njeno mlado odrsko telo pa je umeščeno v preteklost, kamor se besedilo vrača preko serije »flashbackov«. Živa Selan izkaže obvladovanje širokega obsega svoje vloge tako v telesu kot v glasu in s svojo igro narekuje naravo uprizoritve. Njeno telo je zgrbančeno, otrdelo z zakrčenimi prsti v podobi starke in lahkotno v podobi mladenke (svetovalec za gib Boris Ostan).

Podobno jasno sta začrtani tudi obe glasovni legi. Te igralske transformacije pa so tudi ključno sredstvo prehajanja med obema časovnicama. Aliide v upodobitvi Ž. Selan je tako gonilo napetosti, nosilka tragedije in transformacija njenih jasno opredeljenih stališč do zgodbe je ključna v dialogu, ki ga uprizoritev vzpostavlja s sedanjostjo.

Ključna sila v preoblikovanju Aliide je mlada Zara. Maša Grošelj se prav tako upre konvenciji lika ženske kot žrtve, Zara je silovita, zaletava in nepripravljena sprejeti logiko sveta, ki jo zatira. Ob njej sta v okvirno zgodbo umeščena še Paško (Rastko Krošl) in Lavrentij (Damjan M. Trbovc), ki zapolnjujeta nujni funkciji vloge nasilnežev, pred katerimi beži Zara in »zapeljevanju« k samookoriščanju, katerim se upre Aliide. V reminiscenci se srečamo z Martinom (Aljoša Koltak), partijcem, s katerim se Aliide poroči, da bi obvarovala samo sebe in predvsem svojo veliko ljubezen Hansa (Luka Bokšan), ki je sicer poročen z njeno sestro Ingel (Beti Strgar na projekcijah). Da bi Martinu dokazal svojo zvestobo, izda svojo sestro in nečakinjo, s čimer se v zgodbi razprejo in poglobijo vprašanja, česa vsega smo sposobni v bitki za preživetje nas in tistih, ki jih ljubimo.

Očiščenje (Foto: SLG Celje)

Ljubezen se v zgodbi pojavlja kot refren, tako besedilno (»Gledal me bo na isti način kot gleda Ingel!«), kakor gestično s kratkimi prizori, v katerih se Aliide ureja za Hansa. Njena neuslišana strast nas tudi največkrat popelje v preteklost. Finski režiser Jari Juutinen se žanrsko drži realizma, besedilo tudi močno izčisti in jasneje izriše linije posameznih likov, pri čemer največje grozote prepušča gledalčevi imaginaciji preko pripovedi. Preteklost in odrska sedanjost sta v uprizoritvi jasno ločena v lučni atmosferi (Teemu Nurmelin), v tej zelo jasni dramaturgiji (Alja Predan) se kot močnejši (v smislu napetosti in emotivnosti) kažejo prizori, ko se meje med časoma zabrišejo.

Ko se denimo na Zarino odrsko prisotnost projicira vlogo Ingel v spominu Aliide ali ko se iz spomina v sedanjost prikrade Martin ter še posebej v monologih Aliide, kjer se (tako v dramski predlogi dve, v uprizoritvi pa ena sama oseba) soočata obraza Aliide iz obeh obdobij. Ta dinamičnost je še posebej dobrodošla, saj uprizoritveni prostor ostaja večinoma nespremenjen (scenograf Teemu Nurmelin). Leseni pod, ki se dviga v steno in zarisuje obris Aliidine hiše, drevesi na vsaki strani, ki markirata dvorišče in premične stene, ki označujejo vrata, ko je to potrebno ter delujejo kot projekcijska platna za povečave obrazov protagonistk. Podobno konstantna je tudi pravljično-melanholična glasbena podoba Ville Hyvönen, ki gradi predvsem na podeželsko srhljivi atmosferi.

Očiščenje (Foto: SLG Celje)

Največjo izostritev doživi uprizoritev v svojem koncu, ko je Aliida postavljena v izjemno aktivno vlogo, saj sama seže po pištoli. V zaključku dramskega besedila dominantnejšo vlogo prevzemajo moški liki, vendar se glede na potek uprizoritve ta odklon od besedila zdi izjemno dobra odločitev. Dramska predloga Sofi Oksanen (v slovenščini imamo prevedene tri njene romane, tudi Očiščenje, ki ga je avtorica napisala po drami, bila je tudi gostja literarnega festivala Fabula) se v svoji obravnavi ujetosti oseb v krutost razmer, v katerih živijo, kaže kot izjemno aktualna. Ena najmočnejših slik je zagotovo dejstvo, da Aliide živi svoje življenje iz kovčkov, neprestano pripravljena za odhod kot obrazloži Zari:

»Poznaš tisti stari vic o zajcu in kamelah? Zajec je pritekel k drugim zajcem, kot so ga nesle noge. Ti so ga vprašali, kaj je narobe. Odgovoril jim je, da je prišel ukaz, da je treba vse kamele ubiti. Drugi zajci so se čudili, češ, saj vendar nisi kamela. Nihče ne bi mogel podvomiti, da ni kamela. Zajec jim je odgovoril: Jaz to že vem, a kako bom dokazal?«

Vendar uprizoritev v SLG Celje besedilo obravnava predvsem preko intimne zgodbe, človeškega na mikro ravni in vplivom tega na širšo družbo, zelo jasno postavlja odgovornost na gledalce. Odgovora, če smo tej odgovornosti kos, pa zaenkrat še ni, jasno pa je (s čimer tudi uprizoritev zaključi): tla so napojena z bencinom, vžigalica gori, lahko jo upihnemo ali pa se vse skupaj dvigne v plamenih.

                                                                 
Očiščenje
Očiščenje
Očiščenje
Očiščenje
Očiščenje
Očiščenje
Očiščenje
Očiščenje
Očiščenje