20. 10. 2021 / Oder / Recenzija
Živa Kadunc je leta 2017 zaključila Srednjo in vzgojiteljsko šolo in gimnazijo Ljubljana, kjer je obiskovala program Umetniška gimnazija: smer sodobni ples. Izobraževanje se trudi nadaljevati na Fakulteti za matematiko in fiziko, konkretneje na programu Matematika. V predstavah so želi videti interdisciplinarnosti, saj jo zabavajo vse možne korelacije - predvsem med umetnostjo in matematiko.

O praznih prostorih

Koreografija in izvedba: Ana Cvelfar 
Glasba: Erik Satie 
Svetovanje: Marija Slavec 
Dramaturgija: Zala Mojca Jerman Kuželički 
Fotografija: Maja Halas 
Produkcija: Flota, Zavod, Murska Sobota in Flota Ljubljana 
Izvršna producentka: Ksenija Kaučič 
Koprodukcija: Plesni teater Ljubljana, Plesni forum Celje 
Predstava je nastala s pomočjo Ministrstva za kulturo Republike Slovenije.
Posebna zahvala: Kaja Vajdetič 
Datum premiere: 24. 9. 2020, Plesni teater Ljubljana 
Datum ogleda: 15. 10. 2021, Plesni teater Ljubljana 

Plesni teater Ljubljana nam je tokrat ponudil plesno predstavo z naslovom O praznih prostorih koreografinje in izvajalke Ane Cvelfar. Slednja je bila edina izvajalka na odru, kar je zelo ustrezno glede na koncept (in naslov) uprizoritve, ki pa deluje kot izjemno gledljiva študija prostora, ki je razen enega odrskega telesa prazen, zamejuje pa ga publika.

Plesalkino raziskovanje prostora v praznini se sprva zdi usmerjeno zgolj v odrski prostor, ki ga, kot že rečeno, zapolnjuje le ona, a ob podrobnejšem opazovanju giba nam le-ta da vedeti, da se raziskovanje nanaša tudi na plesalkino telo. Z izredno preciznim in paradoksalno odsekanim, a tekočim gibom se Cvelfar obrača k nekemu telesu ali objektu v svoji neposredni bližini, ki pa je odsotno, nakazano le s plesalkinim oblikovanjem giba, za katerega se zdi, da se skuša odzvati na sobivajoče telo. Na trenutke so njeni gibi videti kot objemi praznega, a umsko (ne pa dejansko, fizično) zamejenega prostora, občasno pa, kadar se ustvarjalka spusti na tla, se zdi, da njeno telo išče oporo in prostorsko odvisnost od drugega telesa.

O praznih prostorih. Foto: Marja Zakelšek

Zaradi navzočnosti zgolj publike se tako Cvelfar obrača sama vase: zapolnjuje prazne podprostore, ki sicer definirajo njen gib, premik in pozicije, z neverjetno gibljivostjo in dobrim razumevanjem delitev prostora tako ustvarja novo dimenzijo praznega. Prazno pomaga širiti tudi mehka luč, skrbno oblikovana tako, da plesalki sledi in ji hkrati daje ter omejuje prazen oziroma z njo sámo zapolnjen prostor. Lahko pa (pod)prostor predstavlja tudi njeno telo, ki deluje kot prostor bivanja vse nje, s prazninami, podprazninami in neprazninami. Tudi glasba, precej upočasnjene skladbe Gymnopédies Erika Satieja, pušča skoraj prazen zvočni prostor, ki ni zapolnjen s tišino, temveč z decrescendom, ki dopušča tonom blago intenziteto in bolj slišno teksturo, ki se na nek način sklada s slogom ustvarjalkinega giba.

O praznih prostorih. Foto: Marja Zakelšek

Ta je presenetljivo intriganten glede na nedinamičnost in izredno konsistenco kvalitete giba (njegova teža in tok se skoraj ne spreminjata). Dogajanje na odru je tako blago, a osupljivo in prevzemajoče, kar lahko pripišemo tako kakovostni izvedbi plesa kot tudi luči in izbrani glasbi, morda pa celo samemu konceptu, ki je, kot prostor uprizoritve, popolnoma izčiščen vsega nepotrebnega. Z odstranitvijo skoraj vseh zunanjih dejavnikov in s tem nenadzorovanih stimulusov ali vsaj njih vplivov bi se Cvelfar na odru z lahkoto čutila osamljeno, samo, izgubljeno, saj ne bi mogla vzpostaviti nikakršnega odnosa: ne s telesi ne z objekti, ne z drugačnimi dražljaji. Tako pa se plesalka znajde tudi prek definiranja sebe glede na prazno, ki ga uokvirjamo mi, gledalci.

O praznih prostorih. Foto: Marja Zakelšek