O praznih prostorih
Koreografija in izvedba: Ana Cvelfar Glasba: Erik Satie Svetovanje: Marija Slavec Dramaturgija: Zala Mojca Jerman Kuželički Fotografija: Maja Halas Produkcija: Flota, Zavod, Murska Sobota in Flota Ljubljana Izvršna producentka: Ksenija Kaučič Koprodukcija: Plesni teater Ljubljana, Plesni forum Celje Predstava je nastala s pomočjo Ministrstva za kulturo Republike Slovenije. Posebna zahvala: Kaja Vajdetič Datum premiere: 24. 9. 2020, Plesni teater Ljubljana Datum ogleda: 15. 10. 2021, Plesni teater Ljubljana
Plesni teater Ljubljana nam je tokrat ponudil plesno predstavo z naslovom O praznih prostorih koreografinje in izvajalke Ane Cvelfar. Slednja je bila edina izvajalka na odru, kar je zelo ustrezno glede na koncept (in naslov) uprizoritve, ki pa deluje kot izjemno gledljiva študija prostora, ki je razen enega odrskega telesa prazen, zamejuje pa ga publika.
Plesalkino raziskovanje prostora v praznini se sprva zdi usmerjeno zgolj v odrski prostor, ki ga, kot že rečeno, zapolnjuje le ona, a ob podrobnejšem opazovanju giba nam le-ta da vedeti, da se raziskovanje nanaša tudi na plesalkino telo. Z izredno preciznim in paradoksalno odsekanim, a tekočim gibom se Cvelfar obrača k nekemu telesu ali objektu v svoji neposredni bližini, ki pa je odsotno, nakazano le s plesalkinim oblikovanjem giba, za katerega se zdi, da se skuša odzvati na sobivajoče telo. Na trenutke so njeni gibi videti kot objemi praznega, a umsko (ne pa dejansko, fizično) zamejenega prostora, občasno pa, kadar se ustvarjalka spusti na tla, se zdi, da njeno telo išče oporo in prostorsko odvisnost od drugega telesa.
Zaradi navzočnosti zgolj publike se tako Cvelfar obrača sama vase: zapolnjuje prazne podprostore, ki sicer definirajo njen gib, premik in pozicije, z neverjetno gibljivostjo in dobrim razumevanjem delitev prostora tako ustvarja novo dimenzijo praznega. Prazno pomaga širiti tudi mehka luč, skrbno oblikovana tako, da plesalki sledi in ji hkrati daje ter omejuje prazen oziroma z njo sámo zapolnjen prostor. Lahko pa (pod)prostor predstavlja tudi njeno telo, ki deluje kot prostor bivanja vse nje, s prazninami, podprazninami in neprazninami. Tudi glasba, precej upočasnjene skladbe Gymnopédies Erika Satieja, pušča skoraj prazen zvočni prostor, ki ni zapolnjen s tišino, temveč z decrescendom, ki dopušča tonom blago intenziteto in bolj slišno teksturo, ki se na nek način sklada s slogom ustvarjalkinega giba.
Ta je presenetljivo intriganten glede na nedinamičnost in izredno konsistenco kvalitete giba (njegova teža in tok se skoraj ne spreminjata). Dogajanje na odru je tako blago, a osupljivo in prevzemajoče, kar lahko pripišemo tako kakovostni izvedbi plesa kot tudi luči in izbrani glasbi, morda pa celo samemu konceptu, ki je, kot prostor uprizoritve, popolnoma izčiščen vsega nepotrebnega. Z odstranitvijo skoraj vseh zunanjih dejavnikov in s tem nenadzorovanih stimulusov ali vsaj njih vplivov bi se Cvelfar na odru z lahkoto čutila osamljeno, samo, izgubljeno, saj ne bi mogla vzpostaviti nikakršnega odnosa: ne s telesi ne z objekti, ne z drugačnimi dražljaji. Tako pa se plesalka znajde tudi prek definiranja sebe glede na prazno, ki ga uokvirjamo mi, gledalci.
