15. 6. 2021 / Oder / Recenzija
Kaja Novosel je diplomirana dramaturginja, študij pa nadaljuje na magistrskem programu dramaturgije in scenskih umetnosti. Znotraj svoje stroke se najraje giblje med pisanjem tekstov in teorijo drame, z rahlim poudarkom na prvem. Najraje piše monologe, včasih tudi kakšno recenzijo. V prostem času se aktivno pripravlja na strokovni izpit za tolmačko slovenskega znakovnega jezika.

Nočni pisec

Režiser: Jan Fabre
Prevajalka: Mateja Seliškar Kenda
Dramaturginja: Miet Martens
Scenograf, kostumograf in avtor videa: Jan Fabre
Skladatelj: Stef Kamil Carlens
Lektor: Arko
Igra: Marko Mandić
Datum premiere: 29. 5. 2021, SNG Drama Ljubljana
Ogled predstave: 31. 5. 2021, SNG Drama Ljubljana, Ljubljana, 31. maj 2021.

Po dolgem času gledališča spet odpirajo vrata in s tem razgrinjajo svoje uprizoritve, ki so se stkale v enem izmed valov pandemije korona virusa.

Na odru, polnem soli, med štirimi velikimi mejnimi kamni stoji pisalna miza, nad pisalno mizo rumena stropna lučka (scenograf je režiser Jan Fabre sam). Za mizo pride Nočni pisec, ki ga uprizori Marko Mandić in pred nami v nizu zapisov, ki – nenavadno – niso urejeni datumsko, temveč je sosledje kratkih beležk bolj asociativno, (so)ustvari oz. poustvari piščevo preteklost, zdajšnjost in prihodnost. Prek utrinkov družinskega življenja in protagonistovih medosebnih odnosov z drugimi, ki so prepleteni s premišljevanjem o večnih temah človeške biti, se postopoma razpira protagonistov notranji svet, katerega razburkanost misli je v kontrastu s statičnostjo pisca, ki obsedi za svojo pisalno mizo in piše/bere.

Uprizoritveno besedilo je nabor odlomkov iz režiserjevih Nočnih zapisov I (1978–1984) in Nočnih zapisov II (1985–1991) v kombinaciji z odlomki iz njegovih gledaliških besedil med leti 1976 in 2021. Ob tem je v logističnem smislu Fabre pri predstavi tudi scenograf, kostumograf in avtor videa, ki se v določeni točki pne za Nočnim piscem po zadnji steni odra. A hkrati je Fabre tudi pripovedovalec, snovalec dogajanja, pravzaprav odrske pripovedi – skozi prostore, čase in dogodke spoznavamo njegovo umetniško, pa tudi osebnostno pot, ki sta med sabo neločljivo prepleteni. Prva Fabrova uprizoritev v slovenskem jeziku je iskrena, brezkompromisna, razprta, a hkrati nekoliko drseča, saj nikoli ne vemo zares, kje med skorajda dokumentarističnim in domišljijskim se gibljemo, kot kaže tudi naslednji primer iz besedila:

Za svoje zapise hočem določiti kod. Če so napisani z običajnim modrim kulijem Bic, je tisto, kar piše, res.
Če so zapisani z rdečim kulijem, pa tisto ni res.

Edino, česar mi danes nikjer ni uspelo dobiti, je rdeč kuli Bic.

Kaj je v gledališkem listu v črnem tisku zapisano z modrim in kaj bi bilo zapisano z rdečim? Pravzaprav ni pomembno, saj avtor v monodrami izpostavlja predvsem ključna vprašanja človeške in/ali umetnikove eksistence ter njegove večnega hlepenja po iskanju Lepote in Resnice, ki pa jih Fabre išče v drobnih (in velikih) vsakdanjostih življenja; bolj se giba med iskrami vsakdana kot med velikimi požari prelomnih dogodkov življenja, bolj kot na velike posege se osredotoča na male premike, s tem pa nam kaže ranljivost posameznika in življenja, ki je vsak dan lahko tragedija in komedija obenem z vsemi niansami vmes.

Zdi se, da nekje med komičnim in melanholičnim besedilo ubeseduje in uteleša tudi Marko Mandić. Nočni pisec je sicer bralna uprizoritev, temu primerna je večinska statičnost premika na odru in sorazmerno malo mizanscene, a Mandić kljub temu iz tega iztisne veliko ter pokaže fino igralsko kondicijo – v sorazmerno dolgi monodrami (80 minut brez pavze) ne popušča, uprizoritev pa na posoljenem odru v finalu zaključi še s solo pevsko točko. Tako, kot je Mandić presunljiv v monologu Jaz sem napaka (ta je tudi eden najboljših delov besedila), tako je igriv in duhovit v komičnih prigodah in predvsem pevskih točkah – pri tem je absolutna zmagovalka večera izvedba delčka pesmi Nel blu, di pinto di blu oz. Volare. Nočni pisec tu z nasmeškom na obrazu in s peresno lahkotnostjo k prepevanju pritegne celoten avditorij, kar je bilo po dolgem zatišju in prepovedi česarkoli skupnega več kot osvežujoče. S skupinskim prepevanjem uspešnice iz leta 1958 (ki je (tudi) letnica rojstva Jana Fabra) se ne pokaže le, kakšno zmožnost pritegniti in sposobnost povezati se s svojimi gledalci ima Mandić, temveč predvsem, kako močno je kolektivno gledanje, čutenje in doživljanje gledališča – kolektivnost, ki je tako umanjkala in po kateri smo ob (pre)dolgem zaprtju gledališč tako zelo hlepeli. Fabre zapiše, Mandić pa pove, da je lepo gledati igralce, kako se trudijo: ”Globoka povezanost iščočih teles”. A tudi gledalci smo tisti, ki smo iskali – in v svoji povezanosti tudi našli, veseli, da vsaj za hip skupaj ostanemo nekje v oblakih lastne pesmi, felice di stare lassù.

Nočni pisec se – kot pove že njegov naziv – pojavlja ponoči, ko vse spi in miruje, in čeprav se njegovo fizično ne (raz)pne čez meje pisalne mize, pa je njegov svet mnogo širši, brezmejen kot nasipi soli pod njegovimi stopali. Kaj si posameznik zapiše v tišini noči pod eno samo rumeno lučko, o čem razmišlja, kaj zaznava in na kaj upa? Romantizirana podoba junaka, ki svoje življenje preliva na papir v droben zvezek, je v literarni zgodovini pogosta in na pladnju ponuja najgloblja občutja in skrivnosti, ki jih posameznik razkrije le sebi in zvezku. A Fabre gre dlje: v svojih zapisih ne le izpove, temveč izpoveduje; ne podvomi, temveč dvomi; in ne le zasnuje, temveč vedno znova snuje.

Nočni pisec je perpetuum mobile človeškega čustvovanja, dokazovanja, prevpraševanja in zapolnjevanja praznih prostorov z okruški življenja, ki navsezadnje naredijo življenje – in človeško izkušnjo – mogočno.

Jaz sem napaka
ker nisem človek
Jaz sem napaka
ker sem bog

          
Nočni pisec (Foto: Peter Uhan)
Nočni pisec (Foto: Peter Uhan)
Nočni pisec (Foto: Peter Uhan)
Nočni pisec (Foto: Peter Uhan)
Nočni pisec (Foto: Peter Uhan)
Nočni pisec (Foto: Peter Uhan)