Gibanica: Ni mogoče čakati zaman
Avtorja: Leja Jurišić in Miklavž Komelj
Avtorica predstave Ni mogoče čakati zaman (Praktični misterij): Leja
Izvajalca predstave: Leja Jurišić in kamen
Scenografija, luč, kostumi: Petra Veber
Tehnično vodstvo: Grega Mohorčič
Tehnična podpora: Simon Bezek, Brina Ivanetič, Žan Rantaša
Avtor knjige Ni mogoče čakati zaman: statični misterij: Miklavž Komelj
Avtor knjige slik: Miklavž Komelj
Urednica gledališkega lista: Tery Žeželj
Oblikovanje plakata, knjig in gledališkega lista: Mina Fina, Ivian Kan
Mujezinović / Grupa Ee
Fotografija: Ivian Kan Mujezinović in Petra Veber
Snemanje: mali film, Hana Vodeb, Vid Hajnšek
Producenta: Barbara Poček (Gledališče Glej), Žiga Predan (Pekinpah)
Post produkcija: Inga Remeta (Gledališče Glej), Žiga Predan (Pekinpah)
Produkcija in koprodukcija: Gledališče Glej in Pekinpah ter Leja Jurišić
Produkcija knjig: Pekinpah
Sofinancerja: Ministrstvo za kulturo, Mestna občina Ljubljana
Datum premiere: 4. 12. 2020, Gledališče Glej, premiera s kamni
Datum ogleda: 17. 9. 2021, Cankarjev dom (Festival Gibanica 2021)
Kot eno izmed tekmovalnih predstav letošnjega festivala Gibanica smo si v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma imeli priložnost ogledati sodelovanje Leje Jurišić ter Miklavža Komelja z naslovom Ni mogoče čakati zaman. To je zadnji iz Lejine trilogije duetov (prvi je bil v sodelovanju z Markom Mandićem Skupaj, sledil pa mu je De facto (pojdi s seboj) z Milkom Lazarjem); sestavljata ga dva navidezno skoraj neodvisna dela: dramska pesnitev in knjiga slik Miklavža ter gledališka predstava Leje. Na odru je prisotna samo ona, saj soustvarjalca nista želela sklepati kompromisov in tako se predstava gleda kot solo.
Slednji se je pričel s preprosto igro na manjši šahovski plošči: plesalka je metala pet manjših kamenčkov, kot bi metala kocke, nato pa glede na razporeditev teh drobnih figur postavljala v prostor večje kamne, svoje soigralce, kot jih je poimenovala. Glede na njih se je orientirala tudi sama, s še posebej majhno figuro (ali to namiguje na pomislek o lastni nepomembnosti?), in se tako umeščala v razmerja z njimi. Ta izredno jasno nakazan odnos s soigralci bi se dal razlagati na nekaj enakovrednih in ne izključujočih načinov: prvič, kot igra (pre)moči. Resda Leja vrže figure po tleh in so zato vsi soigralci pod vplivom njenega meta, a tudi sama ga težko nadzoruje, razen v primeru, da met figur manipulira, kar na nekaj mestih predstave dejansko stori. Ker težko nadzoruje pristanke figur, med drugim tudi svoje, in ker kamne razporedi, preden se sama kot zadnji del postavitve postavi na (za)dano mesto, je prav njena pozicija tista, ki je popolnoma odvisna od obnašanja (oz. postavitve, razmerij in odnosnosti) drugih. Se je z metom, če je bil ta naključen, torej odločila ali prepustila svoji poziciji? Kdo tu koga drži v pesti, kdo je tu zgolj igrana figura? Zastavlja se vprašanje vzročne posledičnosti in obrnjenih vlog. Se pa kamni pojavljajo tudi v publiki, saj so nekatera sedišča zasedena z njihovo prisotnostjo in se tako pojavljajo ne le kot soigralci, temveč tudi kot opazovalci, s čimer ustvarjalka še enkrat nakaže oseben vidik kamnov.
Druga reč, na katero pomislimo, ko se Leja posveča kamnom, je njihova trdota, ki pa koreografinje ne moti, saj s kamni tvori oseben odnos in se do njih obnaša kot do oseb, enemu izmed njih vpije ‘v obraz’ in mu napol simbolično vdahne življenje, kamen na odru skratka živi, kot bi ga oblivala mehkoba. Tudi koreografija teh predmetov, figur, deluje mehka, tekoča. Hkrati pa se mora plesalka velikokrat prostorsko znajti, saj šahovnica na trenutke ni dovolj velika, zato kakšnega izmed svojih soigralcev tudi dvigne od tal in ga obdrži v zraku, ob tem pa nam v glavi odmevajo njene kasneje prebrane besede: “Pod vrhom je razdalja najmanjša.” To pa še bolj namiguje na posvečenost njenih soigralcev. Tudi svetloba (Petra Veber), ki se sicer vseskozi prilagaja atmosferi in jo soustvarja, kadar denimo posije s treh različnih sten golega odra in posveti skozi prosojne in odsevne fotografije oblakov, obešenih tako, da zamejujejo prostor šahovnice, je polna mehkobe. Tudi na koncu, ko Leja prične s petjem, ki nima besedila, da bi ga lahko razbrali, je v hladnih odtenkih osvetljena zgolj zadnja stena odra, a na način, da plesalkino senco zgolj zarisuje.
Leja tako prevprašuje mesta ali vloge (pre)moči z odnosi s kamni, na hitro se naveže celo na tradicionalno delitev moških in ženskih vlog, ko kamnu prinese likalno desko in mu da vedeti, da bi bilo lepo, če bi jo uporabil. Na neki točki namenoma izloči nekaj figur, posledično tudi soigralcev, s polja šahovnice, tako da stagnirajo. Lahko bi to navezali na soodločanje o prisotnosti sobivajočih bitij v naših življenjih nasploh, o umestitvi odnosov, razmerij, opustitve ali prenehanje odnosov – karkoli zares. Lahko bi rekli tudi, da so izločitve kamnov posledice njihovega odziva – torej pomanjkanje slednjega. Ali zgolj to, da njim ni bilo vdahnjeno življenje.
Permutacijo igre s kamni, branja prelepo nežne poezije, rahlega dotika plesa in malo dolgotrajnejšega dotika petja začini še segment, v katerem se plesalka prepusti trapezu in se, ko z njim jadra po zraku, spretno izogiba mize, ki je pod njima. Fizično zahteven del obarva še z indijskim naglasom v angleščini, v katerem duhovito razpravlja o skrbi za otroka, o dojenju in podobno.
Predstavo, ki je sicer zelo atmosferična, mora gledalec še kar zavzeto spremljati, da mu podrobnosti ne uidejo, saj so pomembne bodisi za razumevanje dogajanja bodisi za vmesno sprostitev ob duhovitih vložkih besedne, situacijske in telesne komike. Segmenti vsak zase stojijo na mestu in bi se jih lahko obravnavalo in gledalo skorajda samostojno, na žalost pa kakšna namerna povezava med njimi do gledalca pač ne dospe. V določenih delih se celo malo vleče, saj ustvarjalka svoj namen že davno doseže, a brezpredmetno pretirava v trajanju dokazovanja poante. Sicer pa je zaradi dodelanosti, estetike in izredno kreativnih scenografskih, glasbenih, poetičnih, koreografskih in idej nasploh vredna ogleda, saj nas poživi, nasmeje in nas definitivno konstantno drži v pripravljenosti na naslednje dejanje.
Lektorirala: Zala Vidic
