Ned Glasier, Emily Lim in Company Three: Vihar v glavi
Predstava Vihar v glavi je nastala na podlagi dramskega besedila Brainstorm, avtorjev Neda Glaisierja in Emily Lim ter pa trinajstih najstniških igralcev v londonski produkcijski hiši Company Three. Pri prvotni produkciji so sodelovali tudi z znanstveniki s področja nevroznanosti, ki so ustvarjalcem pomagali iskat odgovore na vprašanja; zakaj se najstniki obnašajo tako kot se, zakaj se zapirajo v svoje sobe in zakaj so te vedno razmetane, zakaj so tako vzkipljivi ter tudi od kje izvira njihova kreativnost – neusahljiv vir idej, neustrašnosti in drznosti.
V novi uprizoritvi v Ljubljanskem Lutkovnem gledališču si je režiser Primož Ekart sposodil le koncept, idejo in znanstveno podlago, sam tekst predstave pa je nastajal sproti, skozi neštete vaje, improvizacije, domače naloge – s tem pa je samo znanstveno razlago postavil na temelje osebnih izkušenj in zgodb kar sedemnajstih sodelujočih pubertetnikov, starih med 14 in 19 let.
Majhen oder, najstniška soba, se do zadnjega kotička napolni s skupino mladih igralcev in skozi ta konstantni kaos (ki nastane zaradi gneče in kupov razmetanih stvari) odseva stanje, ki vlada v najstniških možganih. Igralci skozi deset prizorov odigrajo predstavo, ki deluje na dveh nivojih: velik del teksta so osebne zgodbe igralcev, drugi, krajši del pa je povezan z možgani, njihovim delovanjem in razvojem, kamor so vpletene najnovejše ugotovitve s področja nevrologije zadnjih let. Tako se v predstavi nizajo prizori iz vsakdanjega življenja mladostnikov ter znanstvene razlage, zakaj tako pravzaprav je.
Poleg znanstvene plati delovanja možganov se odpira tudi vpogled v čustveno doživljanje sveta adolescentnikov, predvsem njihovega odnosa do samih sebe, do staršev in vrstnikov, njihovih sanj, strahov in upanj za prihodnost. Igralci pravzaprav igrajo same sebe, uporabljajo svoja prava imena, meje med predstavo in resničnostjo so povsem zabrisane, a s tem ustvarjajo prijetno vzdušje, ki omogoča pristen vpogled v pubertetniško življenje in nas na komičen način opomni na naše lastno odraščanje. Predstava v samo dogajanje vpleta tudi gledalca in tako ustvarja intimno vzdušje med gledajočimi in nastopajočimi. Gledalci pomagajo najstnikom pri snemanju vlogov, kjer kažejo svoje različne talente (vse od pletenja zapestnic do čiščenja laka za nohte brez acetona), odgovarjajo na razna vprašanja, ki jih nastopajoči skozi predstavo postavljajo ter navsezadnje sodelujejo pri igri “nikoli, res nikoli”, kjer jih igralci prosijo naj vstanejo, medtem ko sami, v živahnem žurerskem vzdušju postavljajo trditve kot so »Nikoli, res nikoli, nisem ničesar ukradla v trgovini« ali pa »Nikoli, res nikoli, se nisem tako napil, da bi bruhal, ker sem mešal alkohol«. Gledalec lahko sede šele, ko pride na vrsto trditev, ki zanj ne drži, s tem pa želi predstava (verjetno predvsem starše) opomniti na to, da so bili nekoč tudi sami najstniki, zmedeni in izgubljeni, impulzivni in polni “trapastih” idej, čeprav so na to morda že malce pozabili.
Ogled predstave priporočam vsem, ki bi se z nostalgičnim nasmeškom radi spomnili na svoja viharniška leta, na nenehno prepiranje o nepomiti posodi in nepospravljeni sobi, na čustveno nevihto odraščanja, vsem tistim, ki imajo sami doma najstnike, ki jih ne razumejo pa bi jih radi, ter vsem tistim, ki jih to še čaka. Predstava odpira iztočnice za nujno potreben dialog med mladimi in odraslimi, potencial za boljše medsebojno razumevanje in nas opominja, da kljub temu, da najstniški možgani še niso povsem razviti in se prepuščajo divjemu toku impulzivnosti, se v tem časa odraščanja dogaja mnogo lepih in edinstvenih stvari.
