Nebojša Pop-Tasić: Bedenje
Bedenje je predstava, ki odslikava v posamezniku kot micelij prepleteno intimo, ki hkrati združuje dva aspekta življenja: preteklost in sedanjost. Mnogo je zgodb, ko preteklost tepe po glavi sedanjost ali jo celo ulovi, v besedilu Nebojša Popa-Tasića pa se v nočnem bedenju združita zemeljski svet in svet naših prednikov v intimi enega samega lika – za kar pa je potrebno razlikovanje med temi in onimi. Naj v Bedenju Sin bedi zaradi neprespanosti ali bedi ob svojih preminulih, predstava Bedenje pod režijsko taktirko Mareta Bulca zbledi v monotonosti (sicer bogate) dramske situacije zaradi neuspešnih režijskih nastavkov, ki jim ne uspe vzpostaviti za razumevanje pomembnega podteksta.
Da se bo zgodba pletla okoli Sina (Saša Tabaković), se nam zasvetlika že ob igralčevem takojšnjem nagovoru publike in opozorilu za vse tiste, ki pozabijo ugasniti telefon. Opozorilo in otroški jok preko babyfona nas povabita v neprespano očetovsko življenje, ko ga izmučenega obišče družina, pred katero je pred mnogimi leti pobegnil. Prepozno pa se nam razgrne, da to le ni navaden obisk in dolgočasno obujanje spominov.
Predstava ritmično tekoče teče zaradi postopnega uvajanja likov in pripovedovanja ter same razgibanosti pogovora. Vse to pa ne pelje nikamor drugam kot v zakrnelo družinsko situacijo. Ne vzpostavi se védenje, da so obiskovalci preminuli sinovi predniki. Režijski nastavki, ki bi razločevali med enim in drugim, se pojavljajo na vseh nivojih uprizoritve. Na prvi pogled se ti nastavki zaradi silovite vsiljivosti ali pa prav nasprotne šibkosti zdijo kot moteče spotike, lahko bi jih celo pojmovali kot produkcijske.
Situacija sprva deluje monotono, če ne celo dolgočasno, vendar dogajanje vsake toliko časa presekajo intenzivni režijski posegi, kjer se gibanje večine igralcev gibalno upočasni ali pohitri. “Slowdown” ali “fast forward” z v oči sekajočimi estetskimi (luči, zvok) in mizanscenskimi spremembami zbodejo v oči ter želijo na nasilen način ustvariti podtekst. Iz že skoraj filmskega režijskega posega je izvzet popolnoma zmeden Sin, ki ga nič kaj subtilno ločijo od družine. Intenziteta režijskega nastavka je v teh prizorih nasprotujoče močna v primerjavi z drugimi nastavki predstave, ki pa jih zaznamo šele, ko je to prepozno.
Preprosta in domača scenografija manjšega mestnega stanovanja (Damir Leventić) se s prihodom vsakega od likov še bolj udomači in otopli, hkrati pa zaobjema (ali duši?) nadrealistično plat zgodbe. Kostumi (Sanja Grcić) nekoliko karakterizirajo like, vendar niti ne dovolj jasno, da bi vsaj njim uspelo jasno razločiti med mrtvimi in živimi.
V predstavi je poleg kratkih izsekov v portugalščini in grščini jezik deloma poetičen. Igralci ga sicer uspešno interpretirajo (z izjemno manjših patetičnih izpadov), vendar nam v kombinaciji z realistično scenografijo in nedoslednostjo v tipih igre ne ponudijo koda, skozi katerega ne bi brali dogajanja zgolj kot preprostega družinskega obiska, na katerem Ded (Ivo Ban) zganja nostalgijo in Babica (Pia Zemljič) pobožnjakarstvo. Nemi Oče (Gorazd Logar), ki se sporazumeva skozi piskanje na glineno piščalko, zato sprva izpade kot neumeščena in nedefinirana režijska domislica. Vsi ti nastavki so tako šibki, da bolj delujejo kot spotika v nekoliko dolgočasnem obujanju spominov. Med njimi pa se na žalost ne vzpostavi dovolj hitro razlikovanje, da bi lahko v polni meri zaužili pripovedovanje o življenju, ki “tako pač je”.
Ostanimo za sekundo še na ravni jezika, ki v svoji poetičnosti ponuja oddih od naglasov, slenga in po možnosti celo tujih jezikov, ki rešetajo sodobne uprizoritve. Potrebno je izpostaviti nastop mladega igralca Urbana Kuntariča (Mladenič), ki svoje celotno besedilo doživeto interpretira izključno v grškem jeziku. Neskladja se pri njem dovolj jasno izkristalizirajo in mu s pomočjo narodne noše uspe vzpostaviti dovoljšno odtujitev od mlajših prednikov (Babica, Mama, Ded, Oče), kot tudi od Sina. Razprtost jezikovne širine predstave se ne odraža le v odtujenosti skozi laični publiki nerazumljiv jezik, temveč se skupaj z jezikom razpirajo širša vprašanja o izvoru in hkrati globalnosti jezika samega – posledično pa s tem tudi človeka, njegove družine, razseljenosti in izvora.
Ob misli na migracije, preseljevanje ter globalizacijo prostora vedno vznikajo ena in ista eksistencialna vprašanja o družini, domovini in izvoru. Sin je pobegnil od doma ter še vedno išče svojo pozicijo znotraj globaliziranega, večjezikovnega sveta – ne more pa zatajiti in pobegniti temu, od kod izvira sam. Njegova družinska zapuščina je prav tako pestra, kakor je pestri kulturni vrelni lonec glokalnega. Malokdo umre tam, kjer se je rodil in nihče ne umre tak, kot se je rodil. Besedilo Popa-Tasića skozi poetiziran obisk mrtvih prednikov razkriva nezmožnost pobega pred preteklostjo, ki niti ni tako enoplastna, kakor si jo mnogoteri ustvarijo.
Pri predstavi Bedenje se v soočenju preteklosti s sedanjostjo prevprašujejo vsa ta vprašanja, vendar se predstava, ki bi morala vsak trenutek igre pulzirati preteklost in sedanjost, izgubi v mlačni režijski interpretaciji. Delno poetično besedilo se kreše z predstavo, da gledamo resnične like, ki slikajo družinske spone, hkrati pa zmeda v izbiri gledaliških jezikov in nedefiniranost igre povzročita zmedenost. Nerodna podčrtavanja v predstavi pa so skoraj vse do konca interpretirana le kot moteča.
