17. 5. 2022 / Oder / Recenzija

Ne ti meni Alice (Once Again)

Igrata: Nataša Matjašec Rošker, Petja Labović
Idejna zasnova in uprizoritveni koncept: Nataša Matjašec Rošker, Petja Labović
Avtorska ekipa: Nataša Matjašec Rošker, Petja Labović, Mateja Kokol, Valentina Turcu, Maja Borin
Dramaturgija: Maja Borin
Scenografija: Matic Kašnik
Kostumografinja: Suzana Rengeo
Avtor glasbe: Aleš Zorec
Lektorica: Mojca Marinič
Oblikovalec svetlobe: Tomaž Bezjak
Datum premiere: 5. in 6. 5. 2022, SNG Maribor
Datum ogleda: 6. 5. 2022, SNG Maribor

“Ljudje smo edina živa bitja, ki imamo to nenavadno potrebo, da si pripovedujemo zgodbe, resnične ali izmišljene, ker hočemo razumeti in spoznati sebe in svet okrog sebe. Všeč so nam zgodbe, ki imajo dobro izoblikovane like, logično sosledje dogodkov, čvrsto strukturo …” (Iz gledališkega lista.) 

Uro in pol dolga avtorska predstava, ki gledalca potisne globoko v deželo norcev, v deželo, kjer je mogoče vse, kjer smejoče mačke izginjajo, nestrpni zajci v telovniku nenehno opazujejo čas, modra gosenica deli življenjske nasvete in ob vsem tem svet teče dalje. Veliki mojster literature nonsensa Lewis Carroll je v svojih zgodbah predstavil življenje, kjer smisel ni temeljna predpostavka za bivanje in odločanje. Pa vendar pomislimo, ali bi bila takšna dežela res nora ali pa morda že mi sami živimo v norem svetu, iz katerega pobeg ni mogoč? Vojna, epidemija, strah, finančna kriza, služba od osmih do treh, čakanje, čakanje, poletni dopust, nemirna nedeljska kosila z družino, ščepec politike in veliko krize vseh vrst in oblik. Kako je mogoče, da lahko takšnemu svetu rečemo “normalen”, medtem pa je svet literature in umetnosti, kjer obstajajo svoboda, veselje, norost in zabava, nesmisel? Človek ne pade v zajčjo luknjo kar tako, nekega popoldneva, človek pade v luknjo bizarnosti in brutalnosti že z rojstvom. V takem svetu nosi gledališče vlogo avtoreferencialnosti, kjer mora človek pogledati izven sebe, da se lahko bolje spozna. 

Ne ti meni Alice (Once Again).Foto: Peter Giodani

Dramsko besedilo je mešanica improvizacije, besedil iz preteklih predstav Nataše Matjašec Rošker in Petje Labovića, raznih elementov iz literarnega in filmskega področja, ob vsem tem pa še združuje mnogotere glasbene spremljave (Aleš Zorec), kostume iz fundusa mariborskega SNG-ja ter svoje bistvo kroji skupaj z velikimi imeni umetnosti, kot so Tarkovsky, Godard, Fellini, Kafka, Dolar, Marx, Hegel, Shakespeare, Rushdie, von Trier, Bach, Cave in Zucchero. Soustvarjalci predstave pa so tudi Mateja Kokol, Valentina Turcu, Maja Borin, ki so igralca vodili, skupaj z njima raziskovali meje, ju dramaturško podprli in navsezadnje bili veliko tretje oko, ki nenehno opazuje dogajanje od zunaj.

Igralca sta v uprizoritvi iskala meje gledališča, točke, v katerih se ta dotika smisla, igralca in samega temelja gledališkosti. Gledalec skozi predstavo občuti kaos in težo samega ustvarjanja, vendar pa v najbolj preprostih prizorih najde čar, zaradi katerega se bo vnovično vračal v dvorano, znova se bo vrnil kot gledalec in tisti, za katerega se pravzaprav igra. Tudi v svetu Alice so najbolj iskrene trenutke našli prav v čaju in čajanki z bližnjimi. Za sporočanje bistva ne potrebuješ največjega odra na svetu ali celega ansambla igralcev – potrebuješ zgolj besede, ki v pravi meri zadenejo gledalca. In ravno tako Nataša Matjašec Rošker in Petja Labović zapolnita oder s svojo energijo ter zgodbo, ki pa pravzaprav ni zares zgodba, ker se ne dogaja nekoč v nekem času, ampak je zmeraj aktualna, zmeraj pripravljena, da pretrese meje resničnega. 

Ne ti meni Alice (Once Again).Foto: Peter Giodani

V izjemno dinamični predstavi, ki zahteva popolno koncentracijo od gledalca, igralca menjujeta vloge, stile, žanre in oblačila. Vpeljeta pa tudi klovnovsko igro, ki jo spremlja specifičen odrski gib, precizna mimika in sam izgled. Hkrati predstavo ustvarjata v bogati večjezičnosti – ob slovenščini govorita še angleško, nemško, italijansko, francosko, hrvaško. Njune transformacije so hipne, učinkovite, gibalno dovršene in pomensko polne. Kljub temu da je kakšen prizor kaotičen, morda nerazumljiv, pa je zakamuflirana celota absurda polna humorja, tragike in eksistencialnih vprašanj. Prav tako je njuna igralska vez oz. odnos trden; ves čas podpirata drug drugega in tako gradita posebno atmosfero, ki samo idejo zgolj še okrepi. 

Igralca uporabljata ogromno različnih duhovitih rekvizitov in efektov, ki prispevajo k razgibanosti samega umetniškega dela. Edini nekoliko odvečen element je platno, na katerega je dokaj redko projicirano kratko besedilo, ki lahko gledalca pritegne k branju, a vendar pripomore k zmanjšanju fokusa na preostalo odrsko dogajanje. Menim, da bi bila brez projekcije predstava še zmeraj precej poseben gledališki dogodek. Scenograf Matic Kašnik je poskrbel, da je odrsko prizorišče videti kaotično, z veliko uporabno-neuporabne navlake. Prostor bi lahko interpretirali kot gledališko maskirnico ali skladišče, polno starih kostumov. Kostumografinja predstave Suzana Rengeo je igralca oblekla v črna neizrazita oblačila, vendar so ta med predstavo nadgradili zimski plašči (z videzom živalskih kožuhov) in zajčja ušesa. Eden najbolj izstopajočih kostumografskih elementov so bila velika zlata krila, izposojena iz operne predstave Črne maske (kostumografija Alana Hranitelja). Krila so pravzaprav služila liku nekakšnega angela, ki ga je večkrat upodobil Petja Labović. Lahko bi mu rekli angel pozabe, skušnjave, nonsensa, ali pa celo samega konca. 

Ne ti meni Alice (Once Again).Foto: Peter Giodani

“Če bi imel svoj lastni svet, bi bilo vse nesmiselno. Nič ne bi bilo, kar je, ker bi vse bilo to, kar ni. In nasprotno – tega, kar je, ne bi bilo.”  (Lewis Carroll)

Lektura: Tjaša Mislej

                              
Ne ti meni Alice (Once Again).Foto: Peter Giodani