Moj mož
Režiserka: Ivana Djilas
Prevajalka: Ana Duša
Avtorici priredbe: Ana Duša, Ivana Djilas
Koreografinja in asistentka režije: Maša Kagao Knez
Dramaturginja: Ana Duša
Lektorica: Klasja Kovačič
Scenografinja: Sara Slivnik
Kostumografinja: Jelena Proković
Avtor glasbe: Boštjan Gombač
Oblikovalka svetlobe: Mojca Sarjaš
Asistentka režiserke (študijsko): Nika Korenjak
Asistentka kostumografinje: Katarina Šavs
Igrajo: Iva Babić, Silva Čušin, Maša Derganc, Petra Govc, Sabina Kogovšek, Saša Mihelčič, Maruša Majer, Saša Pavček, Barbara Žefran
Prva slika, ki jo gledalec vidi ob vstopu v dvorano pred ogledom uprizoritve Moj mož je sledeča: svetel, moderen prostor, ki stoji v okviru starikavo kičaste dramine dvorane. Vanj vnaša neko svežino, a hkrati svojevrstno tujost. Kožnat pod in na njem kožnate figure, telesa. Ženska telesa, telesa žensk ali morda le lutke v izložbi te opustošene trgovine. Nad njimi visijo neonske luči, za njimi se visoko dvigajo zrcala, ki telesa širijo, ožajo, raztegujejo, krčijo, skratka preobražajo. Za temi dismorfnimi osebami pa uzremo podobno izkrivljeno dvorano, rdeče sedeže, pozlačen okras, podobno izkrivljene nas same. Nato se nekaj zgane.
Ta močan likovni vtis, ki ga sestavljajo prostorska zasnova Sare Slivnik, kostumografija Jelene Proković in oblikovanje osvetlitve Mojce Sarjaš, ustvarja ključ za ledanje uprizoritve in k njemu se gledalec neprestano vrača, saj se z njim, še preden se karkoli »zgodi«, v klasičnem pojmovanju te besede, razpirajo vprašanja tako o vsebini kratkih zgodb Rumene Bužarovske, kakor metatekstualnega pomena uprizoritve.
Uprizoritev, katere predlogo sta pripravili režiserka Ivana Djilas in prevajalka Ana Duša po zbirkah kratkih zgodb, v svojem principu kaže tudi posledice negotovosti snovanja projektov v času koronavirusa, saj je osnovana na seriji monologov. Vsaka od igralk nastopi s svojo pripovedjo, pove svojo (kratko) zgodbo. Kljub temu pa je uprizoritev Moj mož ansambelska predstava. Celotna zasedba igralk je na odru ves čas prisotna in deluje kot nekakšno kolektivno telo, v katerem se posamezna članica odcepi, da bi spregovorila, ostale igralke ne ustvarjajo novih pomenov, temveč predvsem v pozorno spremljajo, so v podporo govoreči. Uprizoritev ima tudi izjemno močno koreografsko noto (koreografinja in asistentka režije Maša Kagao Knez), ki deluje kot osrednji motor dinamiziranja uprizoritve, pri čemer se kot dodatni soigralec, za katerega bi lahko rekli, da dobesedno posega v dogajanje in se igralke nanj (gibalno) odzivajo, izkaže glasba Boštjana Gombača. Ta kombinacija je zelo učinkovita v razbijanju monotonosti, ki bi se lahko pripetila seriji monologov, predvsem zato ker so zgodbe le minimalno dramatizirane z vstopom drugih igralk v pripoved nosilke ter je le nekaj izjem dramaturško razporejenih skozi več segmentov. Mestoma bi si želeli več konkretnosti in živosti situacij, kakršni smo recimo priča v prizoru, kjer Ivo Babić kot soseda obišče Sabina Kogovšek.
Izjemno kvaliteto živosti pripovedi pa dosegajo igralke, ki uprizoritev peljejo od izrazito komičnih do boleče tragičnih not. Še posebej gre izpostaviti tudi oživljanje literarnega jezika (lektorica Klasja Kovačič). Gromki smeh je v dvorani sprožila že pripoved Maruše Majer, katere mož je pesnik in ki prva spregovori po večminutnem koreografskem uvodu. Prav tako se v tem smislu izkažejo Saša Mihelčič, žena ginekologa in kasneje Kelly Davis, uprizoritvina Melania Trump, Saša Pavček v vlogi Sanje, ki neuspešno skuša prevarati svojega moža, in Maša Derganc v vlogi Tanje, ki takisto navdihuje v preciznost telesnega (komičnega) izraza. V bolj kontempletativne vode preizpraševanja same vloge ženske in predsodkov, ki jih imamo do nje, nas peljeta pripovedi Ive Babić, katere mož je za razliko od nje zelo dober oče, s čimer igralka silovito obračuna, in Petre Govc, ki v svoji pripovedi nad dogajanjem priklicuje izrazito almodovarsko atmosfero. Pretreslivejši noti pa doprinesta izvrstna monologa Barbare Žefran, katere mož je gospod, in Sabine Kogovšek, ki opisuje izkustvo spolne zlorabe. Igralki zarežeta v sicer sproščeno ozračje v dvorani ter vanjo vneseta potrebne tišine. Nosilka zgodbe, ki uprizoritev zaključi in v sebi nosi vse prej opisane nivoje, je Silva Čušin v vlogi Vesne. Navkljub grozljivemu spektaklu, ki sledi njenemu pevskemu nastopu, stopi na deževno ulico brez sramu in poklapanosti, prej z nekakšno otožno sprijaznenostjo.
Moj mož, kakor smo lahko slišali v enem od napovednikov uprizoritve, oder ljubljanske drame preplavlja z ženskami. Koncept, ki v zaključenem delu ne terja niti kančka objasnjevanja, pušča pa občutek, da bi redkost, ki smo ji priča, morala biti ustaljeni del produkcije. Vsebinsko predstavlja namreč neizmerno svežino, ki pa ni več vezana na spol, temveč na samo krhkost ali ranljivost posameznika v svetu, nad katerim ne more vedno imeti nadzora in v katerem se ne znajde vedno najbolje. Zastavlja namreč vprašanje, kako se osvoboditi vloge lutke na ogledu in potrebe po tem, da bi do popolnosti izpolnjevali želje pogledov, ki smo jih deležni. Eden od motivov, ki ga lahko spremljamo skozi vse pripovedi je bruhanje. Izbljuvanje svoje vsebine iz lastne nemoči. Kaj vse še moramo izbruhati? Morda se med temi rečmi najde tudi realnosti heteronormativnosti, kjer so zgodbe nastopajočih skorajda izključno vezane na moškega (slišimo le eno omembo feministke in eno omembe lezbijke, ki pa odrsko nista prisotni), ali realnost igralskega telesa, kakršnega smo vajeni gledati na odru in pri katerem ne želimo odstopati od skonstruiranih idealov lepote.
