Moč plesa, ki gradi prostor skupnostne refleksije

Pregled festivalskega dogajanja

V zadnjem tednu novembra se je odvil vsakoletni Cofestival, festival, ki ljubljansko sodobnoplesno sceno vsako leto bogati z izvrstnimi mednarodnimi in domačimi uprizoritvami. Rdeča nit letošnjega festivala je bila ideja plesa kot del skupnostnega procesa ter je prevpraševal, kaj pomeni biti telo, opazovano in nadzorovano v neoliberalnem političnem prostoru, ki ga navigirajo razdvajajoče identitetne politike. En teden sem si dan za dnem ob večerih ogledovala predstave ter spremljevalni diskurzivni program, kar se mi je sprva zdelo idilično, proti koncu pa tudi zelo naporno, saj je prav vsaka predstava s festivala v meni pustila nov vtis in nove premisleke.

Festival je po uvodnem nagovoru organizatorjev otvoril umirjen, melanholičen duet z naslovom Novo življenje v izvedbi Slyvaina Huca in Mathilde Olivares. Mehkobni, estetski gibi, usklajenost in tekoča izmenjava perspektiv med plesalkama so nas spomnili na tisto osnovno, zaradi česar je ples prijetno gledati. Če bi po slovesnem nagovoru morda pričakovali spektakularen začetek festivala, je duet ponudil ravno nasprotno: povabil nas je v tiho, skoraj zasanjano premišljevanje rdeče niti festivala – teles, ki v sodelovanju tketa nekaj večjega. Vendar pa se je že naslednji dan festival razmahnil v intenzivno, kompleksno izkušnjo posamičnih in skupinskih performansov.

Na festivalu se je zvrstilo mnogo raznolikih formatov predstav. Trije solo nastopi, Blackmilk v izvedbi Tirana Willemsa, Objekt plesa v izvedbi Sonje Pregrad in Batty Bwoy v izvedbi Haralda Beharija, so nagovarjali telesno identiteto in jo vsak na svoj način krivili in »kvirili« (angl. »queering«). Vsak od njih je na drugačen način iz gledalca izvabil premislek o položaju in ujetosti teh teles v družbenih normah.

Performer v Blackmilk je z odločanjem, kateri gledalci si njegov performans zaslužijo ogledati dalj časa kot drugi, ki jih je vsem na očeh vodil iz dvorane, nagovarjal kulturno kodiranje posamičnih socialnih skupin ter v obrnjeni hierarhiji nakazal na njihov položaj in vključenost v javno življenje. Plesalka je v Objektu plesa komično nagovarjala različne načine objektifikacije ženskega telesa ter z grotesknimi razkrivanji intimnih delov svojega telesa gledalca silila, naj jo prepozna zgolj kot objekt s privlačnimi lastnostmi. Performer v Batty Bwoy pa je z vrhuncem erotične provokativnosti poskušal prodreti v globoko zakoreninjene predsodke o »grdi« zadnjici in spolnosti v homoseksualnih odnosih med moškimi.

Čeprav je vsak od njih na izvrsten način iz gledalca izvabil premislek, se mi je v spomin najgloblje vtisnila predstava Objekt plesa, saj so bile izkušnje, iz katerih je plesalka črpala material za objektifikacijske provokacije, najbližje mojemu lastnemu izkustvu ženskosti v vsakdanji družbi. Ko o vseh treh performansih premišljujem po daljšem premoru, kot omembe vredno prepoznavam teoretsko misel iz pogovora ob knjigi Anarchic bodies: Corporeal materialism, affects and the political, v kateri je Slavčo Dimitrov izpostavil, da se kvirjenje telesa še vedno dogaja zgolj znotraj posamezne spolne identitete ali usmerjenosti. Tako žensko in moško telo ostajata različni polji eksploatacije, čeprav obe onkraj heteronormativne realnosti.

Enega od izzivov, ki bi jih prihodnje iteracije tovrstnih performansov lahko vzele v zakup, vidim v tem, da bolj poskusijo naslavljati telesne in psihološke diskriminacije, ki jih lahko v absurdnosti biopolitične (ne)normalnosti liberalnega časa doživljamo ne glede na spol. Na ta način bi bila bolje izražena tudi dimenzija telesa kot nekaj skupnostnega. Menim, da so se predstavljeni performansi na festivalu še vedno opirali na binarni okvir identitet spolne politike. Čeprav je lahko vsako telo objektificirano, ekonomsko ali rasno segregirano ter seksualno zaničevano, morajo telesa v publiki že imeti to lastno izkušnjo, da se v tem prepoznajo. Še največji korak k prevpraševanju je morda naredila predstava Blackmilk, kjer je performer socio-ekonomsko diskriminacijo zavestno obrnil ter telesa informiral z drugačno izkušnjo. Tako je naloga snovalcev predstav ta, da premislijo o splošnih označevalcih, ki bi gledalca napeljali na refleksijo o lastnih izkušnjah vstopanja v različne plasti telesa in njegove interakcije v družbi ne glede na zmožnost istovetenja z identiteto performerja.

Zanimive so bile tudi skupinske kompozicije Cage Open. Tovornjak, ki se pelje mimo glasbene šole v izvedbi Andreje Rauch in Milana Tomašika, Guba v izvedbi Andreje Rauch ter Študije brezmejnosti #2 – Golota in krajina v izvedbi Isabelle Shad. Pri Študijah brezmejnosti #2 smo lahko opazovali horizontalno koreografsko konstrukcijo, sestavljeno iz nabora koreografskih slik oziroma scorov, ki so jih plesalci improvizirano nizali in prepletali v dvournem meditacijskem prostoru. Pri delih Andreje Rauch pa smo lahko opazovali odpiranje prizorišča »izven« odra v zaodrskih in predodrskih prostorih v Stari mestni elektrarni in Kinu Šiška. Vse predstave so poleg prevpraševanja same konstrukcije koreografije gledalce povabile v skupnostne trenutke, kjer so bili namesto pasivnih opazovalcev povabljeni v aktivno in radovedno oko: prek sprehajanja iz enega prostora v drugega ali prek skupnega ogrevanja s plesalci pred predstavo. Na ta način so udejanjile prepričanje, izraženo v opisu festivala, da si predstav ni moč ogledati v samoti preko ekrana, ter poudarile močno skupnostno plat doživete izkušnje predstav.

Pri skoraj vseh omenjenih predstavah je posebno vlogo igrala organizacija prostora. Z razporeditvijo sedišč (pred ogledalom, sedenje v štirikotniku, možnost premikanja po tribunah) ter s fizičnim gibanjem skozi prostore so predstave gledalca postavile pred vprašanje, kaj pomeni biti opazovan. Gledalec ni bil zgolj pasivni spremljevalec predstav, temveč je imel možnost, da se odloči, kako se bo pokazal v lastnem doživljanju predstave. Se bo pridružil skupinskemu sprejemanju provokativne koreografije Batty Bwoy ali se bo skremžil, ko se mu performer približa? Se bo pri Objektu plesa (po)gledal v ogledalo, medtem ko se plesalka izzivalno postavlja pred občinstvom, bo opazoval reakcije drugih ali bo nepremično gledal v nastopajočo? Bo v gruči Gube, ki se premika po prostorih Kina Šiške, klepetal, opazoval, ali bil zamišljen? Ali bo med Študijami brezmejnosti #2 ves čas na istem mestu, se bo presedal, se bo šel odpočiti ven? Performansi so tako dosledno odpirali prostor, v katerem se je gledalec moral sam umestiti med opazovanjem in opazovanostjo. To je bilo najbolj očitno v zaključnem delu Brez koraka Marka Milića in Uroša Krčadinca, kjer se je lahko odločil za participativnost – torej opustil gledalsko vlogo in postal performer – in se popolnoma izpostavil pogledu drugih.

Festival gledalca z vprašanjem, kaj storiti, ko si gledan, ni pustil samega, ampak ga je skozi predstavi Študije brezmejnosti #2 in Brez koraka nagovarjal k zamišljanju in preizkušanju tega, kako se izmakniti pričakovanjem družbene »kamere«. V prvi so gola telesa plesalcev delovala kot naravna krajina (vodna bitja, ocean, alge, kamenje, mroži :)). Skozi »mroženje« teles je razpadala ideja telesa kot antropocentričnega označevalca meje med človeškim in naravnim. Predstava nas je s tem spomnila, da smo del ne le družbenega, temveč tudi naravnega očesa, ki ima bolj fleksibilne, spremenljive in ohlapne »kriterije« živosti in življenja kot nečesa, kar je venomer razvijajoče, rastoče in spreminjajoče. V participativni predstavi Brez koraka pa so bili gledalci povabljeni, da se izognejo antropocentrični sodbi fizične kamere in si s tem priigrajo nagrado. S tem je performans sporočil, da je biti »netipičen« človek v družbi, ki deluje po rigidnih normah, prednost.

Nazadnje pa ne gre pozabiti predstav mlade slovenske generacije Moj privatni lastni v izvedbi Petje Golec Horvat ter Equilibrium v izvedbi Bora Prokofjevega. Obe predstavi sta bili izvedbeno zanimivi in zahtevni vendar pa po svoje »konzervativni« v uporabi publike in konceptov, ki sta se jih lotili. Raziskovanje domačnosti, domovanja, odnosov in telesa skozi fizičen in virtualen svet pri predstavi Moj privatni lastni je bilo postavljeno v telesno energičen, prostorsko odprt in tehnično razgiban kontekst. Vendar pa je refleksija ostajala znotraj stereotipnega heteronormativnega dueta ter individualnosti, ki ni vpeta v fizični in družbeni prostor, kjer domuje, ampak domačnost ustvarja znotraj sebe, na lastno pest, stran od skupnosti. Zdi se, da sprejme družben konsenz nadzornih kamer ter individualiziranost družbene ureditve in znotraj nje z rahlim obupom poskuša najti nov, zasilen način funkcioniranja.

Equilibrium je bil po drugi strani vizualno poln, telesno kompleksen in estetski solo. Med gledalci pa je bilo zaznati zmedo glede tega, koga predstavlja, kdo se lahko z njim poistoveti? Je šlo zgolj za estetsko dovršen performans, ki mu neverjetno dobro uspe vizualno na novo prikazati oder? Ali je bil to prikaz mladega moškega, ki se bori z iskanjem lastne moči in ravnovesja v svetu ter se na račun črnine (bolečine?) odloči podrediti trdni, neomajni moški vlogi? Čeprav sem v obeh predstavah uživala, sem imela občutek, da nista povezani z rdečo nitjo celotnega festivala. Zdelo se mi je nenavadno, da so prikazali deli mlade generacije, ki ne kvirita teles, ne prevprašujeta gledanosti in nadzora, ne iščeta skupnostnega, ne vabita publike v aktivno vlogo. Namesto tega se zdi, da se deli obračata navznoter k sebi, iščoč znosen kompromis v univerzalizmih, ki jih ponuja družba.

Nenazadnje dodano vrednost festivala prepoznavam v teoretično močnem in vsebinsko zanimivem spremljevalnem diskurzivnem programu. Predstavitev že prej omenjene knjige Slavča Dimitrovega je odstrla teoretično ostrino, na kateri je temeljila rdeča nit letošnjega festivala, saj delo nakaže, kako globoka je ideološka rigidnost o predstavi telesa v današnjem političnem prostoru. Po drugi strani pa je predstavitev obširnega zgodovinjenja sodobnega plesa pri nas zbrano v delu BODIES OF DANCE: Aspects of Dance as Cultural, Political, and Art Work in Yugoslavia and After, je sodobnoplesno slovensko sceno umestila v (post)jugoslovanski kulturni prostor, ki s seboj prinaša svoje edinstvene kulturne, družbene in individualne izkušnje. V kombinaciji s torkovim programom predstavitve začetkov sodobnega plesa, Dance on Ensemble: Izdelovanje plesov (z deli Mercea Cunninghama, Marthe Graham, Tima Etchellsa in Mathilde Monnier) je letošnje prestave umestila v zgodovinsko kontinuiteto. Predstavitev jugoslovanskega in zahodnokulturnega zgodovinskega konteksta pa je ta dva konteksta razprla en drugemu, namesto da bi vztrajala v ločenih »kulturno-družbenih« identitetah.

Letošnji 14. CoFestival je po mojem mnenju odprl ključne priložnosti za razmisleke o osiromašenosti človeške izkušnje v globalnem in univerzalnem družbenem očesu. Čeprav se pri solo performansih še zatakne pri posamičnih identitetah, skupinske in participativne oblike predstav podirajo individualnost in nazaj prinašajo kolektivno izkušnjo, ki je ni mogoče doživeti z domačega kavča. Razpiranje stereotipizacije in identitete za solo predstave predstavlja veliko večji izziv kot za skupinske, saj se v solističnih predlogah poudarek hitro skrči na izkušnjo posameznika, sploh če ta igra zgolj eno vlogo. V sodobni plesni umetnosti je zato smiselno spodbujati kreacijo skupinskih plesnih predstav, ki odstirajo plasti posameznikove izkušnje v kolektivu – ter jih vračajo nazaj v vsakdan gledalcev, ki vsi hote ali nehote živimo v individualiziranem svetu. Festival je gledalca skozi različne predstave opomnil na to, da je opazovan, kar lahko sprva povzroči nelagodje, saj to pomeni, da imajo naša dejanja in besede težo in vplivajo na druge. Po drugi strani pa to gledalcem vrača tudi njihovo delovalnost in moč, da njihova dejanja tudi v umetniškem procesu nosijo pomen. Tako festival pokaže, da plesna umetnost ni zgolj estetska in prijetna za ogled, kot je bil otvoritveni performans, ampak je ključen prostor za politične premisleke ter preizkuse.

Uredila in lektorirala: Tinkara V. Kastelic