Mladi Levi: Palete
Ustvarili: Cie Moost & Cie Synergie
oncept in interpretacija/: Marc Oosterhoff & Cédric Gagneur
Oblikovanje svetlobe: Robin Dupuis
Glasba: Hawa – Beam me up
Administracija: Mariana Nunes
Gostovanja: Lise Leclerc – Tutu Production
Datum premiere: 21. 1. 2017
Datum ogleda: 26. 8. 2020
Festival Mladi levi Zavoda Bunker je 26. in 27. avgusta 2020 k nam pripeljal predstavo z naslovom Palette(s) avtorjev Marca Oosterhoffa in Cédrica Gagneurja pred ŠD Taborom. Kot pove že naslov, so bile kot scenski element na prizorišču prisotne (edino) palete, ki so načeloma namenjene podlaganju in deloma tudi transportu težkega tovora.
Ustvarjalca sta palete na začetku postavila vertikalno, da so s ptičje perspektive tvorile simetričen kompleks, na katerem sta delovala. Lovljenje ravnotežja na vertikalno postavljenih paletah ni bilo lahko, za dodatno nalogo pa sta si zadala prepoved dotika s tlemi. Z dobro premišljenimi premiki po vrhu kompleksa sta sčasoma podrla vse palete v njihovo običajno horizontalno stanje, pri tem pa sta si vseeno dopuščala napake, kot na primer predčasne (v tistem trenutku nenačrtovane) padce palet.
Ko sta iz palet končno ustvarila zvezni oder, po katerem sta se lahko prosto gibala brez skrbi zaradi morebitnega stika s tlemi, sta pričela s progresivnim prikazovanjem dobrega ravnotežja in predvsem sodelovanja drug z drugim. Njune postavitve so namreč v prostoru zahtevale ravnotežje sistema, ki se je ustvaril med performerja, kar pomeni, da je prenagljena ali neposlušna odločitev enega takoj in neposredno vplivala na drugega. To je razlog, da je med dogajanjem prihajalo do neuspelih poskusov prikaza določenega elementa, ki je zahteval popolno harmonijo plesalcev. Kljub nemalemu številu neuspehov pa ju to ni ustavilo, saj sta se vsakič znova užitkarsko in angažirano lotila rekonstrukcije elementa, da publike to sploh ni zmotilo, temveč jo je le ohranjalo v pričakovanju.
Zdi se, da sta se ustvarjalca na odru zabavala ravno zaradi vseprisotnega tveganja: določene stvari, ki sta jih izvajala, niso bile smrtne nevarne, so pa gotovo predstavljale tveganje za vsaj zvit gleženj, ki performerja pri delu kaj hitro zaustavi. Z očitnim uživanjem (da sta se verjetno lažje uskladila v izvajanju težjih sodelovanj, sta se med uprizoritvijo sproščeno pomenkovala v francoščini) sta gledalcem omogočila lahkotno opazovanje. Med publiko je bilo prisotnega tudi veliko igrivega komentiranja in očitnih medmetnih odzivov na (ne)uspeh izvedbe.
S preprostostjo in izvedbo, ki je lahkotna na način, da za trenutek pozabimo na problematike, ki nas pestijo v vsakdanjem življenju, sta nas popeljala v sprostitev. Morda smo bili zavoljo tega kratkotrajnega ugodja ob opazovanju prikrajšani za neko globljo sporočilnost ali prikaz konkretne ideje, a dopuščajmo si ščepec dvoma, ki pravi, da je bila ideja performansa ravno ta trenutek pozabe.
