Matjaž Farič: Posvetitev pomladi
Avtor glasbe:Igor Stravinski
Režiser:Matjaž Farič
Avtorica likovne podobe:Barbara Stupica
Dramaturginji:Staša Prah in Nika Švab
Igralci: Voranc Boh, Jan Bučar, Lovro Finžgar, Klemen Janežič k. g., Iztok Lužar, Matevž Müller, Dušan Teropšič k. g.
Oblikovalec svetlobe:Andrej Hajdinjak
Premiera: 21. 3. 2019
Ogledano: 25. 3. 2019
V Lutkovnem gledališču Ljubljana si je moč ogledati četrto postavitev Posvetitve pomladi režiserja Matjaža Fariča, ki pa jo tokrat predstavlja skozi nov medij: lutke. Gre za zabavno zmes animacije in baleta, ki skupaj funkcionirata kot lutkovni balet. Klasični animaciji ročnih lutk so tu harmonično in podpirajoče dodani sodobnoplesni gibi, animirani objekti ter videoprojekcija in tako je oder poln dogajanja, ki zahteva gledalčevo pozornost. Zaradi utečenosti nastopajočih med različnimi scenami ni nikakršnih premorov in predstava nemoteno teče, zato tudi rednejšo publiko lahko preseneti kakšen scenski element, za katerega se ne ve, kdaj je prispel na oder.
Tako je gib tisti, ki vodi zgodbo naprej, v tej pa je pod vprašajem usoda posameznika (složno s časom in literarnim slogom nove romantike, ki sta se razvijala v obdobju ustvarjanja Stravinskega, ki je to pripovedno skladbo prvotno napisal za takratnega baletnega zvezdnika Nižinskega). Nova romantika išče pomen notranjega življenja posameznika, na posameznikovo nesrečo v Posvetitvi pomladi pa mu usodo kroji družba, ki jo predstavljajo lutkarji, in je prekrasno in koherentno prikazano z lutko, torej posameznikom. Govorimo o jasni prispodobi manipulacije, ki ji je z nastopajočimi vdahnjeno kar največ življenja in dinamike, kar pa ni zanemarljivo, saj se v zgodbi Posvetitve pomladi poraja naslednje vprašanje: koliko življenja zmoremo vdahniti nečemu, kar bomo kmalu žrtvovali (žrtev je seveda predstavljena z eno izmed ubogih lutk, nad katero se znašajo nastopajoči; ji grozijo z noži ter jo mečejo naokoli).
Z asimetričnim ter poliritmičnim vložkom Stravinskega se zdi, da se režiser poigrava tudi s prihodi nastopajočih, za katere se zdi, da prihajajo na oder časovno popolnoma naključno (večkrat se namreč zgodi, da se le eden izmed ansambla loči od skupine), v resnici pa gre za dobro premišljeno vključevanje in izključevanje lutkarjev. Tu pa lahko opazujemo tudi prepletajoče se ritme prihodov in odhodov slednjih (iz česar lahko sklepamo, da je gib res tisto vodilo zgodbe). Pri tem je malce oteženo natančno spremljanje vseh elementov predstave, saj je zaradi prej omenjene številčnosti scenskih elementov in kompleksnosti vstopov in izstopov z odra naše zaznavanje okupirano. Asimetrija pa je opazna predvsem v scenski postavitvi elementov, kot so na primer lestve (7), in namesto, da bi bile enakomerno razporejene čez ozadje odra, so na eni strani postavljene 4, na drugi 3, kar bi morda lahko zmotilo gledalčevo oko, če bi tam stale dlje- Tako pa jih eden izmed lutkarjev premakne in s tem spet ustvari lepo, simetrično ureditev prostora, ki tradicionalno vodilo kompozicijske tehnike. Tako prostor stalno alternira med asimetrijo in simetrijo.
Ker pa se alterniranje dogaja tudi v skladbi (Stravinski je namreč po besedah poznavalcev proces asimetrije razvil v samostojno umetnost) poslušalcem strukture fraz in kombinacije vedno različnih zaporedij ne prinašajo zadovoljitve ob prepoznavanju vzorca. Tudi krajše strukture uporablja ob različnih delih skladb in neenakih zaporedjih, poleg teh “neklasičnih” prvin pa se opaža tudi navdušujoča raba disonance. Ob vsem tem poigravanju z razlikami v dveh najključnejših elementih predstave, gibu in glasbi, publiki tako ni dolgčas in se naužije fuzije klasičnega in
tradicionalnega s sodobnim in novim.
