Matija Ferlin: Antigona
V primeru, kot je Sofoklejeva Antigona, kjer gre za 7 oseb in zbor, lahko uprizarjanje vseh vlog v drami v enem samem telesu kreira popolno zmedo. Matija Ferlin v zadnji predstavi cikla Staging a Play, Antigona, na odru ustvari telo odmaknjeno od nazornega dramatičnega uprizarjanja vlog, katerih besedilo izgovarja in ki skozi celotno predstavo deluje celo nasprotno celotni zmedi – mirno telo.
Glas, ki med izgovarjanjem besedila, ne doživlja velikih glasovnih in melodičnih sprememb in je zvočno tako obdelan, da doni po dvorani. Sprva zveni kot posnetek prihajajoč iznad nas in spominja na grške bogove, ki narekujejo usodo ljudi na Zemlji. Besedilo ni posnetek, je le zvočno tako obdelano, v resnici pa Ferlin ves tekst izgovarja sam, vendar tega izgovarjanja nikoli ne vidimo. Ko ne govori je obrnjen proti publiki in njegova usta so vidna, ko pa govori skozi predstavo išče različne načine zakrivanja svojih ust. V začetnem delu predstave je to obračanje hrbta publiki, nato pa uporablja še različne predmete, estetsko spominjajoče na staro Grčijo – čelada, kos blaga in kamnite kocke (scenografija Mauricio Ferlin), ki jih tekom dela po odru sestavlja v različne scene. Tudi gib, kot tudi skorajda monoton, od čustev odmaknjen glas, prevzame bolj kot ne funkcionalno vlogo. Ta se vzpostavi v odnosu do predmetov na odru, ki jih ob spremljavi atmosferično svečano antičnogrške glasbe (glasba Luka Prinčič) premika tako, da oblikuje mini postavitve nekaterih dogodkov iz tragedije.
Večinoma resna in mirna atmosfera, h kateri poleg glasbe prispeva tudi Ferlinova mirna prezenca ter precej počasni in natančni premiki, je na trenutke šibka točka predstave Staging a Play: Antigona. Nekje na sredini zaradi vztrajanja pri enakem tempu ter majhnih sprememb v scenografiji in stalno enaki nevtralni beli luči za kratek čas izgubi našo pozornost, a na koncu, ko sceno polno majhnih predmetov pokrije veliko modro platno iz blaga in luč nad odrom ugasne v zameno za ročno upravljan reflektor na tleh, ki ga premika Ferlin, predstava ponovno zaživi.
Antigona Matije Ferlina ponuja mnogo več pogledov kot samo spremljanje dramskega besedila in njegovo uprizarjanje na odru preko postavitev predmetov. Matija Ferlin je na odru kot neke vrste bog, saj ravno s premikanjem predmetov spominja na igrajočega se otroka, ki zaprt v svojem svetu ustvarja svoje svetove. Hkrati je na odru tudi kot oseba, ki naj bi preko izgovarjanja besedila utelešala vse like Antigone, a jih zaradi nikoli videne akcije izgovarjanja zares nikoli ne utelesi. Njegovo telo je na nek način skorajda nevtralno, saj ves čas pluje med različnimi liki, nikoli pa definitivno ne postane eden izmed njih. Posledično se tudi gib nikoli neposredno ne povezuje z izrečenim besedilom, zato lahko gledalstvo neobvezano bere dogajanje na odru. Morda zveni paradoksalno, a Matija Ferlin je ustvaril predstavo, kjer je besedilo (kot po navadi najmočnejše gledališko orodje) skozi glas močno prisotno in bi lahko uveljavljalo svoj narativ, vendar nad njim v Staging a Play: Antigona tokrat prevlada gib.
