31. 5. 2021 / Oder / Recenzija

Mati

Režiser: Juš Zidar 
Prevajalka: Darja Dominkuš 
Dramaturginja: Eva Kraševec 
Scenografinja: Urša Vidic 
Kostumografinja: Belinda Radulović 
Avtor glasbe: Marjan Nečak 
Oblikovalca svetlobe: Borut Bučinel, Urša Vidic 
Lektorica: Tatjana Stanič 
Svetovalec za gib: Klemen Janežič 
Asistent režiserja: Luka Marcen 
Asistentka kostumografinje: Ana Janc 
Asistentka dramaturginje (študijsko): Neža Lučka Peterlin 
Igrajo: Silva Čušin, Nejc Cijan Garlatti, Maša Derganc, Zvone Hribar,
Timon Šturbej, Barbara Cerar, Klemen Janežič 
Datum premiere in ogleda: 21. maj 2021 (splet) 

Na Velikem odru ljubljanske Drame so 21. maja uprizorili »neokusno igro v dveh dejanjih s poljudnim epilogom« z naslovom Mati avtorja Stanisława Ignacyja Witkiewicza. V režiji Juša A. Zidarja se je delo prvič pojavilo na slovenskem odru, avtorji priredbe pa so ustvarjalci uprizoritve. Zgodba prikaže dvoplastnost glavnega protagonista Leona, ki se vdano in samostojno bori za svoj etični družbeni ideal in s svojimi idejami želi izboljšati družbo, po drugi strani pa prikazuje zapleten odnos med materjo in sinom. Preko idej glavnega junaka Leona se odpira pomembno vprašanje položaja umetnosti v današnjem svetu, ki pa postaja vse bolj pomembno vprašanje za stanje kulture v naši državi.

Mati. Foto: Peter Uhan

V prvem dejanju nam mati (Silva Čušin) v monologu poje o svoji izgubljeni mladosti in izgubljenem smislu svojega obstoja, hkrati pa razkriva svoje žrtvovanje za sina in njegove ideale. Ostarela mati svojo preminulo mladost obuja v alkoholu, pod njegovim vplivom pa brez olepšav prikazuje razpetost med sovraštvom in naklonjenostjo materinske ljubezni. Počuti se izkoriščeno, saj se mora brezmejno žrtvovati v povprečnosti, da lahko svojega neuveljavljenega sina ekonomsko vzdržuje. Ta dvojnost njenega odnosa se kaže tudi v njenem dialogu s sinom Leonom (Nejc Cijan Garlatti), saj ga včasih nagovarja in spodbuja z ljubečimi materinskimi besedami, drugič pa ga želi postaviti na realna tla in o njem govori negativno. Leon poskuša sprožiti družbene spremembe, saj verjame, da umetnost lahko reši svet. Njegove ideje so prepričanja avtorja dramskega besedila, Stanisława Ignacyja Witkiewicza, ki je verjel, da je osnovna vloga umetnosti, religije in filozofije vzbujanje metafizičnega občutka edinstvenosti lastnega obstoja. Verjel je, da smo ljudje začeli izgubljati sposobnost poglabljanja občutkov in za to bi lahko krivili mehanizacijo, pospeševanje življenjskega sloga ter popularno kulturo. Zaradi sprememb v načinu delovanja družbe je avtor predvidel pesimističen konec umetnosti, saj naj bi ta izginila zaradi pomanjkanja višjih občutkov pri ljudeh. Naš način življenja nas oddaljuje od čustvovanja in procesiranja dogodkov okrog nas. Določene avtorjeve filozofske ideje v predstavi predstavlja protagonist Leon Jeguljevski, negativna napoved čustvenega nazadovanja družbe pa je bolj jasno izražena v drugem dejanju, medtem ko je v prvem dejanju v ospredju odnos med materjo in sinom. Leon je razpet med svoj ideal in odvisnost od matere, saj hoče orati ledino s svojimi idejami, medtem ko se še vedno drži materinega krila in je nesamostojen. Vmes se vplete še njegova izbranka iz drugih psihičnih sfer, ki naj bi bila protistrup za njegovo intelektualno preutrujenost. Njegovim idejam zvesto sledi Zofia Plejtus (Maša Derganc), neodvisna ženska, ki se prav tako ne more odločiti, kaj čuti do Leona, ne more se odločiti – ali ga ljubi ali sovraži. Čeprav sta se spoznala pred kratkim, se odločita, da se bosta poročila, vendar pa nista ravno prepričana v ljubezen. Sprašujeta se o pomembnosti ljubezni in če ta kaj pomeni ali je samo navidezno pomembna meščanska zadeva.

Mati. Foto: Peter Uhan

V drugem dejanju postane jasno, da je bil Leon neuspešen pri uresničevanju svojih idej, saj gledamo njegov propad in padec na družbeno dno. Njegova mati stopi v ozadje, vendar pa vseeno spremljamo tudi njeno nesrečno usodo. Vse protagoniste čaka težka usoda: mati oslepi, Leon ne uresniči svojih idej in Zofia začne prodajati svoje telo. V ospredju je evforičen prikaz realnega trenutnega stanja družbe, ki postavlja vprašanje: V čem je naša prihodnost in katero pot bomo obrali? Soočiti se moramo z življenjem, ki ga živimo in se vprašati, kaj pomeni to za naš obstoj. Jasno je, da bomo morali veliko stvari spremeniti, da bomo lahko izstopili iz tega začaranega kroga. Tukaj pomembno vlogo predstavlja scenografija. Okrogel oder opazimo že v prvem delu, ko si ga ogledujemo kot nekakšen oder, na katerem se odvija cirkuška predstava. V drugem delu predstave se začne krog vrteti – z vrtenjem dodatno poudarja simboličnost besed, ki jih izrekajo igralci. Prikazujejo banalnost našega življenja, v katerem s svetom delimo vsako najmanjšo in nepomembno informacijo ter dejstvo, da živimo v svetu, polnem dražljajev, ki so v resnici prazni in banalni. Kroženje predstavlja tudi ujetost v čas, ki ne prinaša nobenih sprememb. Scenografija v predstavo vpeljuje občutek cirkuškega spektakla, v katerem se nam v vsej svoji posebnosti razkazujejo nastopajoči v gledališki igri.

Mati. Foto: Peter Uhan

Predstavo sklene epilog, v katerem nastopa Klemen Janežič in v njemizstopa iz svojega lika v predstavi ter postane le medij za prenos vprašanj, ki jih postavi gledalcem. Vsa ta evforija drugega dela se ustavi in umiri. Gledalci moramo tukaj razmišljati o vprašanjih, ki nam jih igralec postavi na veliki zeleni tabli. Sprašuje nas, kako (pre)živeti ta svet in se v naslovu s svojim pisanjem osredotoča na gledališče ter njegove elemente (Ali je to prizor? Ali je to konec?). Razmišljamo o vprašanjih, ki niso preprosta, vendar so za naše razumevanje sveta in kulture ključna. Statičnost igralca v tem prizoru v ospredje postavi težo napisanih besed in gledalci se zavemo, da je prihodnost kulture tudi v naših rokah. Pravo gledališče se bo zgodilo z nami, njegovimi obiskovalci. Mi moramo verjeti, da je kultura nujno potrebna za osmislitev družbe in postavljanje ogledala življenju, ki ga živimo.

Lektorirala: Uršula Gačnik

Mati. Foto: Peter Uhan