Martin Sherman: Rožnati trikotnik (Bent)
Predstava Rožnati trikotnik nas popelje v Berlin v čas nacizma. Jude so zločinsko ožigosali z rumeno zvezdo, narobe obrnjen rožnati trikotnik pa je bil namenjen označevanju gejev – po mnenju nacistov še manj človeških od Judov. Od tod tudi ime besedila ameriškega dramatika in scenarista Martina Geralda Shermana po katerem je nastala predstava. Kot vedno je ljubezen tista svetla točka v svetu krutosti, tudi tokrat, ko je v zraku že duh po vojni, sledimo ljubezenski zgodbi Maxa (Jurij Drevenšek) in Rudija (Anže Zevnik), ki ju na podlagi njune homoseksualne ljubezni napotijo v Dachau.
Še preden zares začnemo z recenzijo, si nadenite rumeno zvezdo ali rožnati trikotnik. Začeli bomo s slednjim:
Predstavo bi lahko zlahka ločili na dva dela: kar se dogaja pred in kar v Dachauu. Razlika ni opazna le po fabuli zgodbe, kjer v prvem delu Max ne zanika svoje ljubezni in spoznavamo njegovo in Rudijovo razmerje ter tudi drugi del, ko si Max za voljo preživetja nadene rumeno zvezdo in zanika prav to ljubezen. V prvem delu se ustvari predzgodba in je pravzaprav nastavek za drugo dejanje. Razlikovanje med enim in drugim dejanjem je tako močno tudi v gledališkem smislu, kot da bi govorili o dveh popolnoma različnih predstavah, dveh različnih gledaliških poetikah, ki mimogrede govorita o eni zgodbi.
Prvi del je prepreden z izvrstnimi “drag” točkami članic Kabareta Tiffany (Anđa Rupić, Luca Skadi, Virginia Immaculata), le njihova umestitev na trenutke deluje kot konstrukt, saj tem prizoro ne uspe zliti s preostalim dramskim dogajanjem v enovito celoto, temveč predstavljajo reze med prizori.
Drag-u se zaradi svoje atraktivnosti veča popularnost predvsem v popularni kulturi (Slovenci smo sicer z glasbeno zasebno Sestre, že pred več kot desetletjem prehiteli ta trend, ki pa je nekoliko zamrl)in prisotnost hkrati zabavnih in izraznih drag točk na odru Cankarjevega doma končno odstira tančice marginalizacije in spregledane pozicije drag kulture. Umeščanje teh glasbenih točk v kontekst predstave ni le populistično-estetsko, temveč tudi funkcionalno. Čeprav nekoliko grobo in vdirajoče, še vedno očrtuje atmosfero zgodovinskega časa.
Ozadje celotne predstave oblikuje projekcija t.i. videastke Valerie Wolf Gang, ki je uporabila fotografije tekstur (dela z avtorske razstave Patine moje duše) avtorice Ive Čubrić ex. Musović. Visoko dvignjene roke v pozdrav firer, čepice, kljukast križ in predvsem ves čas prisotne oči nas nenehno spremljajo. Vseprisotnost nacima je nekaj, na kar se počasi navadimo. Prvi znaki so bile zvezde in trikotniki, saj noben režim ne pride na oder z danes na jutri, temveč nas počasi pogoltne.
Navkljub temu, da je prezenca nadzirajočega, tretjega očesa prisotna skozi oba dejanja, predstavi umanjka vezivni člen, ki bi oba dela povezal v kohezivno celoto. Potem, ko Max zanika svojo ljubezen do Rudija in predstava doseže nekakšen vrhunec, le ta bolečina izveni in se izgubi …
Sprva nam predstava da občutek, da bo epizodična. Drugo dejanje pa je ravno nasprotno. Dejanje je navkljub v raztegnjenosti časa, ki ga zajema, enovito. Čas v taborišču obstane. Delo se ponavlja. Ponavljanje vleče v norost. Iz nje pa se rodi svojevrstno fizično poetični drugi del, ki ne deluje kot konstrukt. Jurij Drevenšek in Aleš Kranjec srčno bolečino pretvorita v fizične, skoraj že telovadne, ponavljajoče elemente, s katerim utrujata voljo telesa. Fizična akcija neprestano vleče Maxovo krivdo in bolečino ob zanikanju ljubezni naprej do nevzdržne točke oziroma konca, ki pa se mu on nikoli ne ukloni.
Zgodbe homokavsta so bile dolgo časa zamolčane. Nikakor niso tako široko poznane kakor zgodbe o holokavstu, razlog pa tiči v zakonih. Zakoni o prepovedi homoseksualnosti so veljali tudi po razpustitvi taborišč. Znotraj nacističnih zakonov se je nahajal sloviti paragraf 175, ki je prepovedoval homoseksualnost, le ta pa se je obdržal tudi po padcu nacizma. Mnoge žrtve, tudi če so preživele trpinčenje, si svojih zgodb niso upale deliti z javnostjo. Ali pa so jih, kot jih Max v predstavi, preprosto zanikale. In tišina, ki je ohranila nekatere pri življenju, je druge pokopala ali pa jih skozi celo življenje razžirala. V času, ko se homoseksualnost še ni otresla čisto vseh negativnih konotacij (kot drag kultura še vedno nima prostora v širši kulturi, ki si ga zasluži), pa je predstava Rožnati trikotnik še vedno v prvi vrsti ljubezenska zgodba. Zaradi ljubezni ne bi smel biti nihče kaznovan. In največji zločin je zločin zoper ljubezen, ki si po mnenju ustvarjalcev ne zasluži niti gledališkega poklona.
