Maria
Premiera: 11.1.2020, SNG Drama Ljubljana Režija: Janusz Kica Prevod: Tina Mahkota Dramaturgija: Darja Dominkuš Scenografija: Karin Fritz Kostumografija: Bjanka Adžić Ursulov Izbor glasbe: Janusz Kica Oblikovalnje videa: Sandi Skok Oblikovanje luči: Aleš Vrhovec Lektorsko delo: Tatjana Stanič Asistent režiserja (študijsko): Aljoša Živadinov Asistentka dramaturgije (študijsko): Zala Norčič Asistent lektorice: Jože Volk Igrajo: Eva Jesenovec, Saša Tabaković, Vanja Plut, Sabina Kogovšek, Silva Čušin, Valter Dragan, Barbara Žefran, Matic Valič, Gorazd Logar, Rok Vihar, Boris Mihalj, Eva Stražar, Branko Jordan, Klemen Janežič, Matija Rozman
Novo leto je Drami prineslo Mario, dramo o osemnajstletnem dekletu, ki se sâmo in samó preliva skozi življenje in pri tem ne (po)pusti toku življenja, da bi jo odnesel s seboj nekam, kamor ne želi. Režijsko delo je prevzel stari znanec Dramine publike Januzs Kica (markantna ostaja njegova režija Kafkinega Gradu iz sezone 2014/15), ki se (skupaj z dramaturginjo Darjo Dominkuš) inscenacije po stari navadi ne loteva z neko specifično družbeno aktivno držo, temveč pusti tekstu zadihati na odru in tako postopnotke pripoved o dekletu brez mame, ki ne ve, kdo je oče njenega otroka (pa slednje niti ni bistveno). To se v tem primeru izkaže za dobrodošlo rešitev in režijski koncept, saj ima tako tekst kot liki dovolj prostora za delovanje in postopno zlitje s prostorom in časom, kjer se gibajo. Prva slovenska uprizoritev teksta sodobnega angleškega dramatika Simona Stephensa se ponuja kot prefinjena repertoarna odločitev, saj besedilo dobro korespondira s trenutnimi težavami Y/Z generacije, pri čemer pa nikoli ne postane melodramatično in antipatično.
In prav taka je uprizoritev Marie, kakor jo vodi naslovna junakinja (Ma)Ria, ki jo zaseda Eva Jesenovec. Slednja je absolutno glavni adut uprizoritve, saj lahkotno steče skozi predstavo in je kljub stalni prisotnosti na odru vsakokrat znova močna v karakterju, pri tem pa ponudi poglobljeno interpretacijo in oseben odnos do karakterja, ki ga uprizarja. Zdi se, da postaja Jesenovec skorajda simbol mlade generacije in njenih težav ter dilem, saj tudi v uspešnem celovečercu Ne bom več luzerka ponudi novo (drugačno), svežo interpretacijo ter skrajno privlačno prezenco za vse generacije (tudi za tiste, ki se z gmoto aktualnih težav ne morejo poistovetiti). Naslovna junakinja v njeni interpretaciji je izvirna, mladostno živa in – skrajšano – navdušujoča, pri tem pa za sabo potegne celotno odrsko dogajanje, da ji sledi in se razpira na odru v vsej svoji bleščavi vsakdanjega, malega mesta ob pristanišču.
Kljub temu, da je število rekvizitov zmanjšano na najbolj nujne pripomočke in nam oko vedno znova uhaja k (premikajočemu, včasih celo plešočemu) Jezusu na zadnji steni (scenografija: Karin Fritz), lahko gledalec brez težav vizualizira Riino okolje, vse mestne točke, ki jih obišče, in vse odnose, ki jih vzpostavlja s svojimi ljudmi. Kljub naslanjanju dogajanja ne protagonistko pa je tudi preostala zasedba zlita z njo, vsaka odrska vloga podpira atmosfero in je hkrati avtentični prikaz posameznika, ki soustvarja svet na odru. Igralski ansambel je zopet pokazal, kako zelo je lahko uigran tudi v večjih zasedbah, saj prva ura uprizoritve gibko zdrsi (prav zares je to najboljši izraz za odrsko dinamiko, ki jo spremljamo) mimo po skorajda praznem črnem odru v gladki, estetski in osmišljeni orkestraciji vseh vpletenih, ki zaobseže celoten odrski prostor in je pravi užitek za gledalca. Dinamika in tempo uprizoritve sta pač takšni, kot je naš vsakdan: ljudje drsijo mimo nas, vsak s svojimi težavami, vzklikajo, sanjajo, se smejejo, medtem ko jih opazujemo, lovimo, spremljamo, čutimo – in nekako ne dospemo do njih. Vtis avtentičnosti vsakdana dodatno fokusirata še kostumografija (Bjanka Adžić Ursulov) in nabor režiserjeve glasbe, saj se oboje staplja v naš prostor in čas. Tako vsakdan živahno zdrsi po odru, pri tem pa to drsenje predstave nikakor ni zdrs v monotono dolgočasno dogajanje, temveč je živo in gibko kot voda in je dobrodošel nov val uprizoritve, ki bo verjetno dolgo in uspešno vijugal skozi Dramino abonmajsko leto.
Drugi del uprizoritve, ki je strukturno drugačen že v sami dramski predlogi, ponudi bolj statično igro ekranov, ko se Ria zaposli v spletni klepetalnici, kjer se za plačilo pogovarja z neznanci ob vseh možnih urah in priložnostih.Uprizoritev se tukaj na nekaterih mestih skorajda mučno zaustavi in dela medvedjo uslugo odlični prvi polovici uprizoritve, pa vendar ponudi uvid v karakterje in dovršeno paleto ‘internet freakov’, ki tako kot vsi potrebujejo tolažbo, mir in da jim nekdo reče ali pa pokaže, da mu ni vseeno zanje ter da jih ima rad (natančni v utelešenjih posebnežev vsega sveta so Branko Jordan, Saša Tabaković, Boris Mihajl in Vanja Plut). V tem polju pa kljub zaustavitvi vznika tako dinamika vsakdana kot karakterja. Vsakdan, ki je mučen in prazen, ki obstaja samo v navezavi z ekrani in ki po še enem rutinskem dnevu nima prav pretiranega smisla. A tukaj se razpre tudi protagonistkina notranja pokrajina, ki ostaja optimistična, vleče za sabo celo ljudi prek ekranov in ostaja nekako vmes, pa vendarle zelo zares v življenju, v katerem je usidrana. Tudi v drugi polovici predstava Eve Jesenovec ne popušča, ampak se celo stopnjuje do finalnega monologa uprizoritve, ko obsedi ob pojenjajočemu, umirajočemu telesu njene babi.
Uprizoritev uspe v dokaj kratkem času močno vplivati na gledalčevo asociativno in čustveno polje in kljub v začetku omenjeni ne-družbeno aktivni drži sproža bistvena vprašanja naše družbe in eksistence posameznika v njej. V iskrenosti protagonistke, ki nam tik pred padcem zastora sedi pred očmi skorajda na rampi in pričakuje nov udarec življenja, a se vendar ne preda, pa se (dokončno) vzpostavi subtilna povezanost in navezanost na lik, ki ga na odru že nekaj časa nismo tako močno (ob)čutili.
