30. 5. 2022 / Oder / Recenzija
Živa Kadunc je leta 2017 zaključila Srednjo in vzgojiteljsko šolo in gimnazijo Ljubljana, kjer je obiskovala program Umetniška gimnazija: smer sodobni ples. Izobraževanje se trudi nadaljevati na Fakulteti za matematiko in fiziko, konkretneje na programu Matematika. V predstavah so želi videti interdisciplinarnosti, saj jo zabavajo vse možne korelacije - predvsem med umetnostjo in matematiko.

MandićCirkus

Režija: Bojan Jablanovec
Koprodukcija: Via Negativa in SNG Drama Ljubljana
Avtor koncepta: Bojan Jablanovec
Scenograf: Matej Stupica
Avtor glasbe: Samo Kutin
Oblikovalec zvoka: Eduardo Raon
Avtorji videa: Matej Stupica, Stella Ivšek, Jure Lavrin
Oblikovalca luči: Bojan Jablanovec, Mojca Sarjaš
Igralska zasedba: Marko Mandić
Datum premiere: 6. maj 2022, SNG Drama Ljubljana, Veliki oder
Datum ogleda: 6. maj 2022, SNG Drama Ljubljana, Veliki oder

Premiero na Velikem odru SNG Drame Ljubljana je 6. maja 2022 končno dočakal MandićCirkus, ki sledi 10 let pred tem uprizorjenemu MandićStroju. V slednjem se je »titularni igralec« posvetil 37 dramskim vlogam, ki jih je ustvaril med letoma 1996 in 2010, v MandićCirkusu pa se je konceptualno oddaljil od zgolj podvajanja že ustvarjenih vlog in likov ter poustvaril lastno igro v performativni memorabiliji. 

MandićCirkus. Foto: Peter Uhan

Na pričetku uprizoritve v adamovem kostumu skozi zadnja odrska vrata vstopi Marko Mandić, ob slehernem njegovem gibu pa je jasno, da s svojim mogočnim fizisom obvladuje prostor. V fascinantnem uvodnem delu zakoraka na platformo (ta stoji na sicer ravno tako golem odru), ki jo dvigne peščica tehnikov. Medtem se Mandić suvereno sprehodi po platformi, ki je čedalje bolj pod naklonom in dogajanje se otvori. Platforma, ki je od tedaj postavljena vertikalno, hkrati deluje kot platno, na katerem se projicirajo naslovi 91 del Mandićevega opusa. Scenografija (Matej Stupica) je v svoji minimalistični, efektivni manifestaciji eden izmed močnejših elementov uprizoritve.

Koncept sledi ideji prej omenjenega MandićStroja, v katerem je »igralec kot stroj za proizvodnjo emocij, igralec kot medij identifikacije, igralec kot telo fascinacije«, a izraža odklon v zgolj ponavljanju uprizorjenega. Nadgradnja je očitna v metaigri, ki odklanja tipični položaj performerja. Mandić se tako ob mučenju svojega telesa v precej ekstremnih gibalnih podvigih (repetirano metanje samega sebe v vertikalno platformo) večkrat opomni (s tem pa tudi nas), da je vse to le igra. Pri tem nekajkrat nakaže na brazgotine, pridobljene med igro. S tem se od sebe kot igralca oddaljuje in vzpostavlja skoraj cinično distanco, samoobračunavanje pa ga v fizičnem pripelje nazaj do samega sebe.

MandićCirkus. Foto: Peter Uhan

Prva polovica uprizoritve tako sledi neintegralnemu potvarjanju vlog – nekatere so le subtilno prisotne v igralcu, drugim pa se posvetimo bolj, naj si bo to časovno ali v sklopu intenzitete. Vtis, ki so ga pustile vloge na igralcu in njegovem telesu, je očiten in zbrano dokazan. Vsekakor igralec ohranja prezenco in vrhunski fizis, ki ga izkoristi do absolutnega konca. Striktni kronologiji prikaza vlog in nedvomnemu igralskemu talentu navkljub pa predstava po prvotnem šokiranju nekako obvisi v zraku. Stopnjevanje intenzitete in standardno rušenje performativnih meja, kar je značilno za Mandića, nas po nekaj časa pusti prazne. Tu ne gre za vprašanje same igre, temveč samega koncepta (Bojan Jablanovec), ki je kljub poudarjeni svežini vseeno obrabljen. Lahko potegnemo vzporednice med Mandićem in malim človekom ter gledališčem kot državnim aparatom, a se zdi ta povezava prisiljena in nesmiselna v ironično narcističnem konceptu. 

MandićCirkus ponuja natanko to, kar ponuja cirkus sam. Nadarjeni performerji so tam izključno za gledalce in njihovo fascinacijo. Šok, dejanja, na meji nezmožnega, in prezenca pa v tem primeru preprosto niso dovolj ali bolje: niso tisto, kar si gledalec želi videti. S kratkim, a lahkotno presunljivim koncem pa predstava vseeno ohranja dobršno mero pozornosti in zanimanja. S podvojitvijo t. i. egomanije v izvedbi in konceptu se uprizoritev ne more razviti v svoji polni kapaciteti, a gre kljub temu  za močno in šarmantno delo.

Lektorirala: Uršula Gačnik

MandićCirkus. Foto: Peter Uhan