Mala čarovnica
Avtor: Otfried Preußler Režiser: Brane Vižintin Prevajalka: Katja Ogrin Dramaturginja in avtorica priredbe: Jera Ivanc Oblikovalec lutk: Slavko Hočevar Scenografka: Laura Krajnc po zasnovi Vladimirja Rijavca Lutkovni tehnolog: Iztok Bobić Avtor glasbe: Marijan Vodopivec Avtor glasbene priredbe in zaključnega songa: Joži Šalej Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec svetlobe: Niko Štabuc Glasbeni producent: Nino de Gleria Izvajalci glasbe: Jelena Ždrale, Primož Fleishman, Aleš Rendla, Joži Šalej, Nino de Gleria Glas na posnetku: Primož Pirnat Igrajo: Aja Kobe, Matevž Müller, Ana Hribar, Jure Lajovic, Rok Kunaver, Boštjan Sever k. g. Vodja predstave in oblikovalec zvoka: Emil Koprivc Producentka: Alja Cerar Mihajlović Lučni vodja: Niko Štabuc Scenski tehniki: Darko Nedeljković, Klemen Sašek, Kliment Petkukjeski Izdelava replik lutk, scene in kostumov: Iztok Bobić, Sandra Birjukov, Monika Colja, Polona Černe, Zala Kalan, David Klemenčič, Olga Milić, Zlatko Djogić, Laura Krajnc, Žiga Lebar, Uroš Mehle, Zoran Srdić, Jože Lašič Datum in kraj premiere: 17. november 2022, LGL Datum in kraj ogleda: 17. november 2022, LGL
Lutkovno gledališče Ljubljana je 17. novembra na Malem odru postreglo z novo premiero Male čarovnice v režiji Braneta Vižintina. Gre za priredbo predstave Jožeta Pengova iz leta 1967, ki stilsko ostaja zvesta času svojega prvotnega nastanka, njen resnični začetek pa sega v leto 1957, ko je izšla istoimenska knjiga Otfrieda Preußlerja. Petinštiridesetminutna predstava s klasičnimi marionetami, ki jih dandanes ne vidimo prav pogosto, je nostalgično čarobna.
Zgodba, ki jo je po Pengovovi adaptaciji priredila Jera Ivanc, govori o Mali čarovnici (Aja Kobe), ki si želi spadati med ostale, starejše čarovnice, a te je ne jemljejo resno, saj je pri stosedemindvajsetih letih še zelo neizkušena. Vseeno se, kljub prepovedi, udeleži kresne noči in njen načrt, da bo ostala neopazna, hitro propade. Botra Ropotavza (Ana Hribar) jo razkrinka in temu sledi kazen: vzamejo ji metlo in jo napotijo domov peš, poleg tega pa mora, če želi biti naslednje leto povabljena na ples, v enem letu postati dobra čarovnica. Ona nalogo vzame resno in loti se dela, s tem pa nas, gledalce, povabi, da z njo potujemo in jo gledamo, kako odrašča pred našimi očmi. Če bi bil to hollywoodski film, bi mu podeli oznako »coming of age«. Kljub temu, da je v predstavi veliko likov in večino vidimo samo enkrat, je zgodba zelo jasna in nosi izklesano sporočilo o tem, kaj pomeni biti dober. Njen moralni steber, ki je obenem tudi neskončen vir humorističnih vložkov, je čarovničin najboljši prijatelj, krokar Abrakas (Matevž Müller). Verjame vanjo in ji stoji ob strani, ko pomaga tistim, ki potrebujejo pomoč, ščiti šibkejše in kaznuje nasilneže, čeprav to ni v skladu s sicer hudobnimi čarovniškimi načeli.
Zgodba je klasična in vedno aktualna, a ravno tako je z režijo in scenografijo (Laura Krajnc po zasnovi Vladimirja Rijavca) te predstave, ki je tudi vizualno naravnost čudovita. Lutke so sicer manjše velikosti in tudi dogajanje se odvija na majhnem prostoru, zato mora gledalec, da to zares ceni, sedeti nekoliko bližje odru. Marionete se elegantno gibljejo po premikajočem se traku, s katerim se premikajo tudi scenografski elementi, med njimi pa na trenutke gibanje lutk deluje kot ples. Pomaga tudi to, da čarovnica kar nekaj časa preživi leteča v zraku, a delo ni zato nič manj impresivno. Vsak, ki je kdaj v roki držal marioneto, ve, da znajo biti nepredvidljive in ne najlažje obvladljive, a o tem na premieri ni bilo sledi. Če so bili spodrsljaji prisotni, so se neopazno zlili s predstavo, za kar lahko samo čestitam igralski ekipi, režiserju in lutkovnemu tehnologu (Iztok Bobić).
Igralsko zasedbo poleg Aje Kobe in Matevža Müllerja, ki igrata glavni vlogi, sestavljajo še Ana Hribar, Jure Lajovic, Rok Kunaver in Boštjan Sever, ki upodabljajo različne stranske like. Ti so sicer po večini bolj enoplastni, predstava se namreč prehitro dogaja, da bi jih zares spoznali, a kljub temu si je po ogledu mogoče zapomniti prav vsakega izmed njih. Pomanjkanje časa z njimi nadomestijo komični vložki in glasovno dodelana igra.
Posamezni elementi te majhne, a tehnično precej zahtevne produkcije se povežejo v koherentno celoto in nam prikažejo predstavo iz nekega drugega časa, polno folklornih elementov, barv, humorja, preproste, a očarljive glasbe (Marijan Vodopivec, Joži Šalej), ki starejše občinstvo preplavi z nostalgijo, mlajše pa ves čas hrani s hitrimi in oblikovno zanimivimi prizori. Ritem dogajanja je prijetno uravnotežen vse do zadnjega prizora, ko se predstava umiri in junakinji dovoli, da zares postane Velika čarovnica – bolj modra, manj otroška, manj naivna. Z bolečino se spopade mirno, premišljeno in odgovorno, naredi tisto, kar misli, da je prav. V tem trenutku žalujemo za otroško čarovnico, ki smo jo komaj dodobra spoznali, a po drugi strani smo ponosni nanjo, saj je po dolgi poti, ki jo je prehodila ali bolje, preletela, resnično postala boljša čarovnica.
Uredila: Mojca Podlesek
Lektorirala: Uršula Gačnik
