Mačka na vroči pločevinasti strehi
Premiera: 14. 5. 2021, SNG Drama Maribor
Ogled: 19. 5. 2021, SNG Drama Maribor
Režiser: Jan Krmelj
Prevajalka: Tina Mahkota
Dramaturg: Vili Ravnjak
Scenograf: Jan Krmelj
Kostumografinja: Špela Ema Veble
Lektorica: Mojca Marič
Skladatelj: Gašper Torkar
Oblikovalec svetlobe: Jan Krmelj
Igrajo: Liza Marijina, Petja Labović, Nataša Matjašec Rošker, Vladimir
Vlaškalić, Mateja Pucko, Blaž Dolenc, Minca Lorenci, Kristijan Ostanek
Mariborska Drama je vrata svojega gledališča po predolgih sedmih mesecih odprla s premiero kultne ameriške psihološko realistične drame Mačka na vroči pločevinasti strehi v režiji Jana Krmelja, ki je poskrbel tudi za oblikovanje svetlobe in scenografijo. Krmeljeva predstava je pravzaprav druga adaptacija tega dela na mariborskem odru – dramo je prvi uprizoril Dušan Jovanović v sezoni 2005/06.
Predstava prikazuje družino in kakor vsaka prava družina tudi ta plava v težavah, ima omare polne okostnjakov, laži in še česa. Ni namreč vroča le pločevinasta streha, pod katero biva ta precej vsakdanja družina, temveč tudi razkritja osebnih interesov, vroč je boj za dediščino, pogrevanje starih zamolčanih resnic, utapljanje človeškega gnusa in zlaganosti na različne načine. Zgodba je postavljena v sredino 20. stoletja, v obdobje, ki ga označujejo tradicionalne družinske vrednote, in sicer v hišo lastnika največje plantaže bombaža ob delti Misisipija, kjer slavijo njegov 65. rojstni dan, praznujejo življenje in prikrito smrt Velikega očka (Vladimir Vlaškalić). Vendar pa zaradi njegove starosti in bolezni v ozračju pride ostalim družinskim članom na misel vprašanje: komu bo oče zapustil svoje premoženje in lastnino. Gooper (Blaž Dolenc) kot prvorojenec in njegova žena Mae (Mateja Pucko) predstavljata prvo tekmovalno ekipo in imata verjetno že nekaj let vnaprej pripravljene načrte, kako speljati oporoko, ko bo le prišel ta veliki dan in se bo oče odpravil k počitku. V drugi ekipi je Margret (Liza Marijina), žena mlajšega sina Bricka (Petja Labović), ki je ostala sama v boju za premoženje, saj se je njen mož preveč predajal alkoholu. Med tekmovalci se je pojavila celo njegova lastna žena – Velika mami (Nataša Matjašec Rošker).
Tako člani te disfunkcionalne družine vohunijo drug za drugim, poslušajo skozi zidove, komu gre slabše, kdo je primernejši kandidat za veliki prestol tega področja. Vendar pa nekje na drugi frekvenci biva Brick s svojim viskijem, ne zmeni se za vročično hišo, kajti raje plava v morju alkohola, bolečin, skrivanja in resnice. V bistvu beži pred samim sabo, preteklostjo, svojimi demoni, svojo ženo in prekleto bolečo realnostjo. Iz celotne predstave najbolj izstopa prvi prizor drugega dejanja, v katerem se skozi dialog Labovića in Vlaškalića ob viskiju in cigaretah kaže močna in suverena igra. Prikazujeta namreč iskrenost, tiste najtežje občutke, ko biti človek pravzaprav niti ni več tako samoumevno, kako težka je lahko izpoved in priznanje resnice v prvi vrsti samemu sebi, nato pa šele svetu, ob/v katerem bivaš. Njun dialog je bil dinamičen, poln dovršenih malenkosti, ki sta jih zapolnila z mimiko in minimalnimi premiki, kljub temu pa sta prizor odpeljala do vrha dramskega dogajanja celotne predstave in ob tem razkrila nepovedano in zamolčano. Odsev dramskih oseb, ki sta ju uprizarjala, je precej surov, poln primarnih človeških strasti, potlačenih v cono zanikanja.
Uprizoritev je delno narativna – komentarje in opise ji dodeljujeta Minca Lorenci, ki igra tudi doktorico Baugh, in Kristijan Ostanek v vlogi ”častitega gospoda” Tookerja. V vlogi vsevednih pripovedovalcev (kakor je za ti vrsti poklicev večinoma značilno) na dramske like gledata kot na uboge mačje mladiče, ki tekajo vsepovprek in se borijo za materino pozornost ter seveda njeno mleko. Kljub temu da sta v vseh skupinskih prizorih prisotna v dogajanju, sta večinoma le opazovalca oz. nevtralna tekmovalna ekipa, ki jima denar prav tako ne bi škodil.
Scenografija je naturalistična in precej minimalistična, sestavljena bolj ali manj iz stolov, tako da daje prostor igralcem, njihovi dinamiki, ki uspešno aktivira še tako dolge dialoge in primarno statične prizore. Večino glasbe v predstavi (klavir, kitara) ustvarjajo igralci sami med samim dogajanjem kot del navad dramskih oseb, hkrati pa glasbila predstavljajo tudi del aktivne scenografije. V prvem dejanju predstave, še posebej v glavnem delu praznovanja rojstnega dne, uporabljajo kamero in tako snemajo spomine, jih projicirajo na veliko platno za njimi in jih tako uokvirijo, shranijo v zunajmožganski album. Prikazujejo minevanje človeka, časa, same družbe in sedanjosti, trenutkov, v katerih bivamo določen moment, čez manj kot stotinko sekunde pa smo že v drugem in se v tiste pretekle ne moremo več vrniti. Kar je bilo, je bilo, česar pa ni, bo morda še prišlo, če sploh. Vendar pa je živeti »skozi gledanje v kamero«, živeti z gledanjem posnetkov resničnosti utesnjujoče, pomanjkljivo. Čeprav ta dodatek v določenih pogledih deluje premišljeno in dobro zastavljeno, se je preveč skril za igralci, med kuhajočim se dogajanjem, skril nekam v ozadje in ni prišel najbolj do izraza. Snemanje takšnih in drugačnih pomembnih dogodkov je zasidrano v človeško navado, saj namesto da bi živeli točno ta določen trenutek oziroma zgodbo, ga/jo želimo posneti ali slikati, da ga/jo bomo lahko podoživljali v prihodnosti. Potemtakem deluje vse, kot da živimo za prihodnost – mar res? Kostume je ustvarila Špela Ema Veble, obarvani so v pastelne odtenke, ki niso nasičeni; lahko bi jih opisali kot lahke, izprane in nevtralne, prav kakor dramske like – zlagane, prikrito utrujene in sprane od stresa, težav, notranjega nemira in potlačenih čustev.
Pravijo namreč, da ima mačka devet življenj, vendar koliko jih bo porabila za čepenje na vroči pločevinasti strehi? Kako dolgo je sploh smiselno vztrajati pri boju s svetom, a navsezadnje se venomer boriš sam proti sebi? Čemu ostati in se ne premakniti dalje, sploh sedaj, ko nismo več (tako veliko) zaprti v stanovanja? Mar bo že kmalu čas, da stopimo korak naprej ali pa se vsaj prestavimo pod svojo streho in ne izkoriščamo drugih? Razumeti samega sebe je že velik korak do tega, da postaneš razumljen, da postaneš bolj resničen, bolj svoj in bolj od tega sveta. Mačka na vroči pločevinasti strehi je predstava o boju, o družinskem boju, ne za družino, temveč v družini, o boju posameznika s svetom in s samim seboj. Drama je delno aktualna še danes – njene tematike še zmeraj v družbi prižigajo ogenj, čeprav se ne nahajamo v Ameriki na eni izmed plantaž bombaža in mislim, da je to tudi sam umetniški kolektiv želel prikazati. Še zmeraj se igramo drug z drugim kot mačka z mišjo in zgodovina nas prav nič ne izuči. Ne glede na okolje in čas, v katerem se nahajamo, človek bo zmeraj človek, žival, ki naj bi imela (raz)um, čeprav običajno bivamo oziroma hodimo kot mačka okrog vrele kaše. Kdaj jo bomo pojedli kljub začasnim opeklinam, je odvisno le od nas samih, od tega, kako močno se želimo opeči.
Lektorirala: Uršula Gačnik
