Ljubi me nežno

Koreografija, ples: Žigan Krajnčan, Kristyna Šajtošová
Violončelo, efekti: Kristijan Krajnčan
Klavir: Tsarina Marinkova Krajnčan
Glasba: K. Krajnčan, L. van Beethoven, P. Vladigerov, F. Chopin
Oblikovanje svetlobe in fotografija: Borut Bučinel
Dramaturgija: Andreja Kopač
Tehnična pomoč: Borut Cajnko
Tehnični koordinator: Srečko Feguš
Lučni tehnik: Rok Rejc
Tonski tehnik: Domen Novak
Inspicient: Gašper Adanič
Producentka: Nataša Zavolovšek
Produkcija: Exodos Ljubljana
Koprodukcija: Cankarjev dom
Datum premiere: 8. 6. 2019
Datum ogleda: 8. 6. 2019
 

Ambientalni plesni koncert, ki nosi naslov Ljubi me nežno, nas čutno povede v več ljubezenskih zgodb: od ljubezenske zgodbe bratov Krajnčan in njunih življenjskih sopotnic Tsarine Marinkove Krajnčan ter Kristyne Šajtošove, do njihove ljubezni do performativnih umetnosti – plesa in glasbe. V njihovem prvem skupnem projektu je ljubezen ključnega pomena, saj deluje kot stimulus za stvarjenje te predstave. Tako čelist Kristijan Krajnčan in njegova partnerka ter pianistka Tsarina avditivno odlično povedeta publiko v intimno atmosfero, plesni par Žigan Krajnčan in Kristyna pa atmosfero nadgrajuje in izkorišča za lastno ustvarjanje v danem prostoru in času.

Ko je gledalec vizualno ter avditivno že popolnoma obdan z romantiko, ki na trenutke deluje kar preveč osladno, za resnično pretiravanje poskrbita še nežnost in mehkoba stolov. Ti so namreč razporejenih po prostoru tako, da ponovno opominjajo, da gre za resnično romantično in intimno izkušnjo, ki jo sveče na mizicah ponovno poudarjajo. Llično ponujene jagode pa že poustvarjajo kliše. S tem se do neke mere porazgubi vsa nežnost in pristna ljubezen, ki sicer veje od plesalcev in glasbenikov. Ti namreč ustvarjajo izredno gledljiv in poslušljiv material, pri čemer so neizmerno ubrani in se na trenutke sploh ne opazi, da občasno improvizirajo.

Predvsem vizualno komponentno koncerta lepo dopolnjuje zanimiva luč, ki včasih geometrijsko razdeli prostor, da plesalca ostaneta vsak na svoji strani, nato pa ju luč ponovno združi, ipd. Tako z lahkoto potegnemo jasno vzporednico med dogajanjem na odru in preslikavo v njun vsakdan, kjer (kot pri vsakem paru) prihaja do nesporazumov, kompromisev, hrepenenja, odpuščanja, nežnosti…

To pa ni zaznavno le v dobrem plesnem materialu, temveč tudi v sodelovanju glasbenikov. Plesalca večinoma ustvarjata v kontaktni improvizaciji, ki jo seveda vodi glasba. V tej je občutno ujemanje in medsebojno sledenje, a vseeno večkrat prevzame vodstvo čelist, ki je tudi avtor nekaj del, ki so uporabljena v predstavi Ljubi me nežno. Igra namreč prefinjeno nežno – a ne osladno, odločno – a ne grobo, čemur pianistka z lahkoto sledi in ga dopolnjuje. Glasbenika sta tu kot neodvisna in izredno močna komponenta, ki nas hkrati zasanja in zbistri, kar gre pripisati njunemu znanju in vrhunski izvedbi.