Let v Rim

Režija: Alenka Hain
Scena in kostumi: Jasna Vastl
Glasba: Mira Gregorič
Igra: Marjan Štikar, Maks Dakskobler
Datum premiere: 3. marec 2022, Hala, Bistrica v Rožu
Datum ogleda: 25. april 2023, Anton Podbevšek Teater, Novo mesto 

Psihološki triler Mihe Mazzinija Let v Rim je ostra, čudovito inteligentna in prefinjeno zastrašujoča drama, ki gledalca nevsiljivo, a prodorno sooča s tesnobno razdvojenostjo in vse hujšo eksistenčno paniko 21. stoletja. Za Mazzinijev opus je značilno raziskovanje človeških odnosov in aktualnih perečih tem, se v delu poglablja v temo človeške psihe in obenem pogumno išče njeno nasprotje, ki ga najde v čudenju in čudežih. Delo je postavljeno v negotovo, kaotično obdobje po terorističnem napadu na ameriška dvojčka 9. 11. 2001, ko se je svet, ki je šele zakorakal v upanja polno 21. stoletje, ponovno srečal z razsežnostmi zla, ki ga je človek sposoben zagrešiti v seganju po lastnih, sprevrženih idealih.

Mazzini ideološko, duhovno in moralno razdvojenost sodobnega časa premišljeno ilustrira z raziskovanjem odnosa med dvema, edinima likoma v drami, ki se istočasno, 66 minut pred odhodom letala v Rim, znajdeta v letališki kapeli. Stari (Marjan Štikar), ki že ob prihodu občinstva sedi pod razpelom, je senzibilen, razmišljujoč, ranjen starec, ki je med vojno preživel travmatično izkušnjo koncentracijskega taborišča. Govori o božjemu glasu in veri, o svojem talentu, ljubeznih, sooča se s koncem svojega življenja in se skuša prepričati, da je vseeno nekje nek višji smisel, nekaj ali nekdo, v kar je vredno verjeti, kar nam da možnost iskanja in izpopolnjevanja samih sebe.

Kot brutalno nasprotje krhkemu starcu nastopi Mladi (Maks Dakskobler), še ne tridesetletni, visoko izobraženi poslovnež, ki razume vsako nerešljivo uganko človeškega življenja in na filozofska vprašanja odgovarja z ugotovitvami znanstvenih raziskav. S prefinjeno samozavestjo in srhljivo racionalnostjo izpostavlja sprva generacijski, nato surovo človeški prepad med dvema posameznikoma, svetovoma, ideologijama. Štikar in Dakskobler svoje vloge odigrata izrazito prepričljivo. Že z vidika zunanjega videza sta igralca izredno posrečeni izbiri, še posebej Marjan Štikar, ki odlično upodobi prijaznega, nežnega starejšega moškega. Igralec na zahteve teksta mojstrsko niha med vljudnostnim pomenkovanjem, iskreno osebno izpovedjo in bolestnimi trenutki obupa in nemoči, ki jih njegov lik doživlja. Maks Dakskobler pa se, v nasprotju s svojim soigralcem, čigar najopaznejša igralska vrlina v predstavi je njegova iskrenost, odlikuje ravno v prepričljivo zaigrani odsotnosti oziroma zlagani pristnosti. Svojega nečloveško popolnega lika se je lotil z veliko mero psihološkega realizma in mojstrsko oblikoval vsekakor omejeno paleto izraza, ki si ga dopušča (ali pa ga je zmožen) Mladi.

Odrska prezenca igralcev se čudovito sklada z njunima likoma. Stari vzbuja sočutje, naklonjenost, usmiljenje, kar igralec učinkovito doseže s svojo govorico telesa, gestikulacijo. Sključena drža, sklonjena glava, počasni, previdni gibi se pri njem znajdejo v harmoniji z prijazno mimiko in odprto držo, ko želi svojega sogovorca pobližje spoznati. Dakskoblerjeva telesna govorica je ustrezno drugačna, njegov lik izžareva skrbno obvladano samozavest, ki meji na napuh. Njegova očitno zlagana skromna drža in mimika delujeta, kot da se Mladi stalno opazuje iz perspektive tretje osebe, da obsedeno pazi na svoj popolni nastop. Dakskobler tako že v trenutku, ko stopi na oder, zgrabi gledalčevo pozornost in jo ohranja, saj gledalec poskuša dognati, kaj se skriva za dovršeno masko.

Igralca s svojimi mestoma posrečeno banalnimi, spet drugič refleksivnimi ali celo intenzivnimi, konfliktno nastrojenimi replikami, pa tudi nebesednimi odzivi, ustvarita dinamičen ritem dogajanja na odru. Tega še podkrepi Mladi, ki vsakih nekaj minut pogleda na uro in sogovorca nato opomni, čez koliko časa bo moral zapustiti kapelo. Fiktivni čas v predstavi je tako skoraj do sekunde enak realnemu času, ki preteče v dvorani med njenim ogledom, kar še dodatno poskrbi za gledalčevo potopitev v dogajanje.

V svojih scenskih (Jasna Vastl) rešitvah je uprizoritev sicer jasna, pregledna in elegantna, pa vendar enostavna, pogosto rabljena rešitev kockastega ogrodja, ki služi kot soba/dogajalni prostor. Poglobitve v scenografiji torej ni iskati. Kljub temu ima scena kar nekaj učinkovitih elementov. Hladna, izčiščena geometričnost konstrukcije kapele sili k robu odra in gledalca navdaja z nelagodnim občutkom, da se nima kam skriti. Luči se nikoli ne zatemnijo popolnoma, zaradi osvetlitve na sprednjem robu odra tudi med gledalci ne vlada čisti mrak, kar doprinese k nekam tesnobni, celo agresivni atmosferi. Človek ima občutek, da se je tudi sam znašel v tem osamljenem, mrakobnem prostoru, da ni zgolj anonimni del občinstva, da je sam neposredna priča šokantnemu, skrivnostnemu dogajanju v kapeli. Celotna drama se odvije znotraj te konstrukcije, na »rampi«, globine odra ostanejo skrite v poltemi. Čeprav lika četrte stene nikoli ne podreta, kljub njuni intenzivni zatopljenosti drug v drugega v zraku nenehno visi občutek, da bo eden izmed njiju zasukal glavo in obupano, ali pa kruto in hladno, nagovoril gledalce.

Kostuma (tudi Jasna Vastl), ki jih dramski osebi nosita, prav tako kot scena ne izstopata po kreativnosti in edinstvenosti, pa vendar odlično zaokrožita podobi obeh likov. V starčevih usnjenih čevljih in dežnem plašču je nekaj nežnega, nostalgičnega, nosi tople odtenke in robate, tradicionalne tkanine, oblačila malce ohlapno visijo na njegovem postaranem telesu. Mladi poslovnež je skrbno negovan, v popolno ukrojeni črni obleki in puliju, ki dodaja skrbno premišljeno noto ležernosti. Njegova dovršena zunanjost v kombinaciji z njegovim nečloveško izpopolnjenim nastopom deluje srhljivo.

Zanimiv element predstave je tudi njena zvočna podoba – glasba oziroma njena odsotnost. Mučno tišino, še kako pogosto v vsakdanjem življenju, pa vendar kar nekam tujo na odrih, le enkrat prekine radijsko oznanilo, ki bi ga nervoznem pričakovanju božjega razodetja Stari, pa tudi gledalec, lahko zaznal kot božji glas. Katarzična, izjemno ganljiva in učinkovita muzikalna odrešitev nastopi šele v samem zaključku drame, sicer je Mazzini ne bi podnaslovil Drama s pesmijo.

Pesem, ki zaokroži predstavo, nevsiljivo sklene in izpostavi njeno poanto. Let v Rim gledalca ne sili, da si ustvari določeno mnenje, da sploh karkoli odnese ali o čemerkoli razmisli. Zadošča že kot napet triler, presenetljiva pripoved o dveh ljudeh, ki se v kaosu vsakdana znajdeta ob istem času na istem mestu. Pa vendar delo v sebi nosi širok splet pomenov in snovi za razmišljanje. Je prodoren komentar in kritika današnje družbe, njene patogene ambicioznosti, krvave zgodovine in pomanjkanja čuta za sočloveka. Obenem pa je predstava tudi pripoved o intimnemu svetu vsakega posameznika, o njegovem iskanju, ustvarjanju in osmišljanju. Gledalca nagovarja, naj se vendarle ozre okoli sebe, naj si ustvari svoje mnenje o svetu, ne glede na to, kako brezupen se mu zdi, ter mu namiguje, da je morda vseeno treba verjeti v čudeže.

Uredila in lektorirala: Živa Kadunc