Lada Petrovski Ternovšek: Nótt
V Plesnem teatru Ljubljana se je v začetku maja zgodila premierna uprizoritev plesne predstave z naslovom Nótt. Gre za prvenec plesalke Lade Petrovski Ternovšek, ki nam razkriva paleto zgodb izhajajočih iz fizičnega spomina ter vezanih na občutje poletne noči.
Začne se z mistično podobo ženskega bitja v poletni noči; dolga tančica, ki je razprostira njej značilno svetlobo. A že na tej točki nas predstava prijetno preseneti; pričakujemo, da bomo v nadaljevanju videli nežnost in lahkotnost, ustvarjalka pa pred gledalca postavi nekaj veliko bolj pristnega. Vodilo gibanja ter strukture predstave so namreč delci fizičnega spomina, velikokrat tudi nam na videz poznane geste, iz katerih se nato razvijejo kratke fraze. Včasih gre za odziv na pogovor, drugič spet na znano balkansko zabavno glasbo, ki je resnična spremljevalka poletnih noči. Prav zaradi raznolikosti občutkov, ki jih plesalka asociira s svojim izvirnim stimulusom, je raznoliko tudi gibanje v frazah. Gre za netekoče gibanje, v katerem je veliko ponavljanj ter razvijanja osnovnega impulza v sekvenco iz njega izhajajočih gibov, ki so večinoma odrezani in jasni. Med frazami se dogajajo preskoki, s katerimi je lepo nakazana nepovezanost spominjanja, pri katerem nas mnogokrat delci nenadoma presenetijo in ne tvorijo neke koherentne zgodbe. Zaradi kratke dolžine sola in ponavljanja gibalnega materiala sicer ni veliko, a ta uspešno prikaže raznolikost tako v dinamiki kot v prostoru; primerno je postavljen prizor s plesom na balkansko zabavno glasbo, ki ga plesalka izvede v levem sprednjem kotu odra in se s tem izogne opciji, da bi ta prizor izgledal kot kakšen del javnega nastopa. Skozi ponavljanje fraz, ki nakazuje stopnjevanje, predstava gradi tudi na humorju ter na nasprotju pričakovani nežnosti. Prav to nasprotje v prezenci plesalke je tisto, kar naredi delo zanimivo; namesto nežnosti, ki jo od ženske stereotipno pričakujemo, se nam tako z gibanjem kot s komično delujočim besedilom razkrije kot močna in nam prikaže svojo interpretacijo poletne noči, ki je inovativna.
Scenografija je minimalistična, sestavljena le iz luči, ki nam na začetku prikazujejo vtis poletne noči in se postopoma prižigajo. Bela tančica, ki se po preobratu spremeni v nekakšen scenski element in rekvizit, nam na začetku še dodatno utrdi podobo boginje ter mističnosti, ki jo pričakujemo ter se nato razbije, a ravno s spremembo namembnosti ostane rdeča nit, ki povezuje začetek in konec. Solo je, razen prizora z balkansko glasbo, izveden na tišino, ki ohranja pristnost trenutkov in tako pusti gibanju, da odzvanja samo zase.
Prvenec Lade Petrovski Ternovšek odlikuje to, da je nekaj popolnoma drugačnega od tistega, kar od njega pričakujemo. Na oder prinese vsem že znano idejo, a jo poda na neobičajen način, kar pritegne pozornost. Vse to podpira tudi dobra kostumografija, struktura predstave s primerno umeščenimi govornimi deli in jasnim, tehnično dobro izvedenim gibanjem ter komično-ironično noto, ki še dodatno pripomore in osvetli začetni preobrat. Skupek vseh teh elementov je celota, ki nas preseneti ter nam popolnoma poruši vizijo o tem, kaj Nótt je.
