Krize

Režija: Žiga Divjak
Zasedba: Sara Dirnbek, Iztok Drabik Jug, Klemen Kovačič, Draga Potočnjak, Katarina Stegnar, Vito Weis, Gregor Zorc, Blaž Šef
Dramaturgija: Goran Injac
Scenografija: Igor Vasiljev
Kostumografija: Tina Pavlović
Glasba in oblikovanje zvoka: Blaž Gracar
Oblikovanje svetlobe: David Orešič
Snemanje besedila in obdelava posnetka: Silvo Zupančič
Prevod delovnega gradiva v slovenščino: Tina Malič
Lektorica: Mateja Dermelj
Producentka: Tina Dobnik
Koprodukcija: Slovensko mladinsko gledališče, Maska Ljubljana, Bitef (Beograd) in Zadruga Domino (Zagreb)
Koprodukcija je del evropskega projekta ACT: Art, Climate, Transition, ki se ukvarja s povezovanjem umetnosti in aktivizma z ekologijo in pravičnim prehodom.
Premiera: 27. 10. 2022
Ogled predstave: 2. 11. 2022

Kako govoriti o okoljski krizi? Kako govoriti o begunski krizi? Kako govoriti o prekarski krizi? Kako govoriti o energetski krizi? Tako, da govorimo o sistemu, ki omogoča te krize in se soočimo s pogledom v prihodnost. Tako, da naslovimo probleme, ki izvirajo iz kapitalistične ureditve sveta. Krize je predstava (oz. performativni esej), ki je nastal v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča, Maske Ljubljana, Bitefa in Zadruge Domino (Zagreb). Režiser Žiga Divjak, ki je stari znanec politično angažiranega gledališča v Sloveniji, je tokrat skozi filozofsko-sociološki performativni esej s pomočjo ustvarjalcev razgaljal plast za plastjo vzrokov za čas neprenehnih kriz, v katerem živimo.

Krize so nekakšen performativni esej. Le to lahko trdimo, saj rdečo nit dramaturgije (Goran Injac) predstave nosi avdiomonolog (govori Blaž Šef), ki ga spremljamo skozi zvočnike. Filozofsko in sociološko podkrepljeno besedilo, ki je osnovano na knjigah Goba na koncu sveta Anne Lowenhaupt Tsing in Manj je več Jasona Hickla, se ne slepomiši in jasno, argumentirano skozi dokumentaristično interpretacijo besedila išče vzroke za trenutna stanja. Tema je tipično divjakovska, hkrati pa je format, kot smo že vajeni, dokaj skromen, vendar izjemno učinkovit.

Avdiomonolog je podkrepljen z dogajanjem na odru, ki ves čas dodaja tridimenzionalnost povedanemu s performansom igralcev. V prvem delu spremljamo igralce, ki eden za drugim prikapljajo na oder, se oblečejo, oprtajo z materialističnimi dobrinami (kostumografija je delo Tine Pavlović) in začnejo teči. Igralci ves čas tečejo na mestu, se potijo, »švicajo«, nosijo in nenazadnje hitijo. Živijo v svetu, kjer oče, oprtan z otroško opremo (Vito Weiss), hiti in med hojo napihuje otroške rokavčke, študentka med tekom izpolnjuje obrazce (Sara Dirnbek), gospodinja si polnih rok z nakupovalnimi vrečkami briše pot z obraza (Draga Potočnjak), poslovnež si med tekom zavezuje kravato (Gregor Zorc), mlada ženska med potjo je pomarančo in skrbi za svoje zdravje (Katarina Stegnar), delavec, ki se po dolgem delovnem dnevu med hojo poskuša odžejati z ledenim čajem (Iztok Drabik Jug) in mu ta teče po bradi. In vendar je tu še dostavljalec paketov (Klemen Kovačič), ki med tekom po dežju najprej zaščiti pakete pred dežjem. Čeprav je na prvi pogled dogajanje ves čas ponavljajoče se in bi lahko kaj hitro zašlo v monotono gibanje, ti majhni detajli ves čas držijo našo pozornost. Kot kaplje dežja nam sem in tja navržejo detajl, majhno gesto, ki razkriva ta ali drugi mikrokozmos članov kapitalistične družbe. Hitijo, obremenjeni s fizičnimi dobrinami in z novicami na pametnem telefonu, so ves čas v gibanju, hkrati pa stojijo vsak zase in se ne premaknejo. Nihče ni obrnjen v isto smer in med liki ne opazimo enega skupnega pogleda. Živijo vsak v svojem mikrokozmosu znotraj družbe. So individualizirani in karakterizirani, vendar ne zreducirani na blagovne znamke, temveč na njihove vloge v družbi: oče, delavec, novodobna ženska, dostavljalec, poslovnež, gospodinja, študentka. Ves čas so v pogonu in živijo/tečejo v iluziji, da jih bo ta hitrost pripeljala na drugo/boljšo točko. Hitrost je čas in čas je denar in denar je sveta vladar. 

Na drugi strani sedimo gledalci, ki gledamo, kako tekači tečejo častni krog in tečejo še enega in še in še in še in …. Sprva nas za njih zaskrbi, vendar po določenem času občutek zaskrbljenosti izgine in nadomesti ga srh. To je namreč naravno stanje, izčrpavajoč perpetuum mobile, ki počasi segreva dvorano. V nekem trenutku celo pomislim, ali bo ventilacija dvorane dovolj močna, da bo prenesla segrevanje ozračja. Predstava razvije tudi svojo simbolično plat, ko se prične dvorana segrevati in nam počasi prične zmanjkovati zraka. Krize so gledališki esej, ki s pomočjo vzdržljivosti ter detajlov izriše srhljivo podobo sveta in ta skače iz krize v krizo, globlje in globlje vanje.

Svet, v katerem živimo, je poln kriz (prekarska, okoljska, energetska, delavska, duševna …). Nenehno stanje teka, ves čas v pogonu, prevprašuje odnos človeka in narave ter človeka in človeka. Mrtvi štori na steni, ki so odrezani, da ustvarijo prostor za igralce, nakazujejo na človeško brezbrižnost, kako si je človek podjarmil naravo in kako jo izkorišča čez možnosti obnovitve za prihodnje generacije (scenografija je delo Igorja Vasiljeva). Igralci med nenehnim tekom ne vzpostavijo kontakta niti se njihovi pogledi ne sklenejo. Na tem mestu lahko izpostavimo njihovo izjemno vzdržljivost in disciplino, kljub temu da imajo zgolj nekateri igralci zaradi napora pod kontrolo tudi mimiko obraza. Tako Iztok Drabik Jugu in Gregor Zorc dodatno karakterizirata svoje like, čeprav brezizraznost mimike lahko predpišemo brezizraznosti hitečih utelešnih likov, preostalim igralcem tu ostaja še dovolj prostora za še bolj detajlno karakterizacijo likov.

Predstava ni zgolj dokumentarna in ne ostane tiho. Z drugim delom nam ustvarjalci želijo podati odgovor. Krize se lahko končajo šele, ko stopimo iz svojega egocentričnega, egoističnega mehurčka in ponovno zadihamo kot solidarna družba. Kriza naj bi bila izredno stanje, nenehno nizanje krize za krizo pa to več ni. Iz tega začaranega kroga lahko izstopimo le s pomočjo motnje. V Krizah ta motnja nastane v obliki pogleda. Igralci se ustavijo, prenehajo z neprestanim tekom in se končno ozrejo po prostoru. Ugledajo druge, ki so prav tako kot oni utrujeni in izmučeni. To je pogled med soigralci, ko ni več važno, kdo so, kaj jim manjka in kaj kdo ima. In tako si sledijo motnja, pogled, skupnost, družba, solidarnost in mir. Liki pričnejo z degradacijo kulta osebnosti in z grajenjem solidarne družbe. Rešitev za krizo ni posameznik, temveč je rešitev družba, skupni kozmos mikrokozmosov. Svet niso zgolj popolni indivudualni mikrokozmosi, temveč smo vsi nepopolni in s solidarnostjo, ki jo izkažejo drug drugemu, lahko dosežejo stanje miru. To stanje prav tako ni utopija (preveč lepa, da bi ji verjeli), temveč so to ljudje brez roke, brez noge, normalni ljudje, pretreseni, ki kot skupnost končno živijo in si med seboj delijo cigareto in ledeni čaj. 

V novicah nas na vsakih nekaj dni o okoljski krizi pričakajo šokantni, žurnalistični naslovi, ki sejejo strah in negotovost v kosti bralcev. Nenehno bombandiranje s tovrstnimi naslovi o tej ali tisti krizi le poglablja otopelost in distanco med posamezniki v družbi. Medtem pa Krize gradijo mostove med ljudmi. Predstava me ne poskuša samo izobraževati niti me ne poskuša prepričati v svoj prav ali mi poskuša žugati, kako moram rešiti krizo/-e. Njen izkaz je tako primarno enostaven. Dvorano sem razmišljujoč o svoji poziciji v svetu zapustila objeta v optimističen občutek skupnosti, ki ji je mar. Krize niso niti pridigarska predstava niti dokumentarna predstava. Krize so neposredno precizen in angažiran premislek kapitalizma in njegovih jezdecev apokalipse. Krize premišljujejo, raziskujejo, tečejo, združujejo in se nenazadnje ustavijo ter ozrejo po rešitvi.

Uredila: Ana Nuša Kalanj
Lektorirala: Uršula Gačnik