Kritiško-novinarski seminar 9. bienala lutkovnih ustvarjalcev Slovenije: Zverinska poslastica na meji lutkovnega
Foto: Boštjan Lah / LGM
Najprej je bila beseda, potem je bila lutka, za njo še strip in glasba. Vmes, počez in po sredi pa se je vse spojilo v zverinsko poslastico po rezijansko. Drugi dan 9. Bienala lutkovnih ustvarjalcev je obiskovalce povabil na Intimni oder GT22 in ponudil dogodek Zverinice iz stripa v produkciji Pripovedovalskega varieteja, Stripburgerja in Foruma Ljubljana.Ustvarjalci so že pred pričetkom dogodka opozorili na to, da je delo nastajalo postopoma, najprej z izborom rezijanskih ljudskih pravljic, nadalje s povabilom treh striparjev, končna podoba dogodka, tj. striparsko-pripovedovalska animacija z glasbeno improvizacijo, sicer uvrščena v tekmovalni program bienala, pa je bila rezultat skupne predelave pripovedovalskih in striparskih interpretacij zgodb.
Gledalci in poslušalci so bili vpeti v sosledje štirih rezijanskih zgodb. Medtem ko je bila druga zgodba predstavljena v čisti pripovedovalski formi, sta bili zadnji dve pospremljeni s striparsko animacijo, prva pa z animacijo predmetov. Vsekakor je treba priznati mojstrstvo pripovedovalske ekipe. Špela Frlic, Ana Duša in Rok Kušlan, vsi člani Pripovedovalskega varieteja, svoje delo že vrsto let v sklopu raznovrstnih dogodkov na področju kulture opravljajo več kot izvrstno. Vsakemu na svoj način uspe dodati poseben značaj pripovedi, jo začiniti s svojstvenim naborom besed in dahniti vanjo čarobnost pogovornega in narečnega jezika (kar predstavlja pomemben element pripovedovalske veščine!), da ne pozabimo na izpiljeno in tenkočutno dialogiziranje in interaktivno sodelovanje z občinstvom, pa naj bo to »mlado ali staro«.
Na drugi strani gre pohvala tudi glasbeniku (v prvotni izvedbi je to mesto zasedala Jelena Ždrale, na bienalni uprizoritvi pa je njeno vlogo prevzel violinist Klemen Bračko), ki rezijansko tematiko prestavi še na drugo uprizoritveno raven. Ne nazadnje pa je tukaj še stripovski del predstavljenega. Kaja Avberšek in David Krančan, ki vsak svoje delo predstavita za posamezno izbrano rezijansko zgodbo, zablestita predvsem v knjižnih izdajah (te je bilo mogoče videti po predstavljeni pripovedovalsko-striparski animaciji), medtem ko se med animacijo kvaliteta prikazanih striparskih elementov izgubi. Gledalec se namreč mestoma znajde v zagati, kateremu uprizoritveno močnemu mediju slediti: pripovedovalskemu ali striparskemu? Obojemu naenkrat včasih zelo težko. Odgovor se najverjetneje skriva v pravilnem »doziranju« pripovedovalskega in striparskega oz. v ritmično bolj usklajenem prehajanju od enega do drugega.
Posrečeno prehajanje in uspešno prelivanje besede, glasbe ter animacije je gledalec doživel med prvo zgodbo. Pripoved se je namreč odvijala skladno s sestavljanjem in animiranjem raznoraznih predmetov (posebna oz. dodana vrednost je že sama izbira predmetov, ki subtilno odpirajo vprašanje ponovne uporabe izrabljenega ali celo odvrženega materiala oz. rekontekstualizacije predmetov) ter z animacijo senc. Andrej Štular kot animator predmetov je torej striparsko-pripovedovalski animaciji vnesel element lutkovnega. Za konec sledi vprašanje: mar je to res dovolj, da ustvarjalno delo imenujemo lutkovna predstava, glede na to, da je celota sestavljena iz štirih zgodb oz. delov, med temi pa lahko samo enega poimenujemo za lutkarskega? Kakovost pred količino, seveda. A že sami ustvarjalci svojega dela v začetku ne označujejo za lutkarskega, prav tako do njega ne pristopajo preko lutkovnega. Čeprav bi se o tem, kaj smatramo kot lutkovno, morda še dalo razglabljati, delo ustvarjalne ekipe ostaja na zelo visokem nivoju in si zasluži, da se znova in znova predstavlja mlajšemu in odraslemu občinstvu.
Besedilo je nastalo v okviru kritiško-novinarskega seminarja, ki v času 9. Bienala lutkovnih ustvarjalcev Slovenije (Lutkovno gledališče Maribor) poteka v sodelovanju s spletnim portalom Koridor – križišča umetnosti in KUD Moment. Mentorica seminarja je dramaturginja in gledališka kritičarka Zala Dobovšek.