Kritiško-novinarski seminar 9. bienala lutkovnih ustvarjalcev Slovenije: Zajčki in korenčki

Karelčkove zgodbice (Lutkovno gledališče Ljubljana) je zadnja od tekmovalnih predstav, ki smo si jih lahko ogledali na 9. Bienalu lutkovnih ustvarjalcev Slovenije. Nastala je v režiji in likovni podobi Silvana Omerzuja, ki je ponovno postregel s svojimi značilnimi namiznimi lesenimi lutkami. Karelček je igriv štiriletnik, ki s seboj prenaša svojega pingvina in obožuje korenje. Čeprav naslov namiguje na več zgodb iz njegovega življenja, predstava prikaže en dan v njegovem življenju, od jutra do večera. Godi se mu to, kar se godi vsakemu štiriletniku: umiti si mora zobe, pojesti zajtrk in se kar se da veliko igrati. Animacija lutk je klasična, teče gladko in brez napak. Scenografija, ki ostaja v okovih Omerzujeve estetike, je omejena na manjšo škatlo s pomikajočimi se vrati, ki se zapirajo ob koncih prizoriv in odpirajo ob začetkih novih. Ob škatli se nahajata tudi dve platni, na katerih lahko spremljamo senčno scenografijo, ki predstavlja rešitev nekaterih vsebinskih dispozicij, kot sta na primer prikaz narisanega in gozd.

Čeprav je predstava namenjena otrokom od drugega leta dalje, pa v svoji matici skriva kar nekaj provokacij na danes dokaj pereče teme, kot sta tradicionalna družina in žena kot moževa skrbnica. Ravno slednja je tista, pri kateri režiser in animatorji navržejo, kar nekaj namigov, da v predstavi morda ne gre le za Karelčka. Velika zajkla je mama in žena, ki možu skuha novo kavo, ko mu ta ni všeč, in cele dneve skrbi za sina. V trenutkih, ko ima čas zase, je otožna, razmišljujoča, kar pa vseeno uspe prekiniti Karelček. Tako ta otroška predstava uspe s svojim nežnim humorjem zabavati otroke, s svojo morebitno globjo temo pa zainteresirati tudi starejšo publiko. Ponovno lahko, kot v svoji prvi recenziji za ta bienale, uporabim prepričanje umetnice Svetlane Makarovič, da je dobra otroška predstava tista, ki spregovori tako najmlajšim kot tudi odraslim.