15. 9. 2017 / Oder / Recenzija

Kritiško-novinarski seminar 9. bienala lutkovnih ustvarjalcev Slovenije: Pin-pin-pingvin, ki zna pogreti srce

Foto: Miha Sagadin

Povabilu k ogledu predstave sledi še drugo: povabilo v dečkov dom. Gledalci že torej na začetku predstave vstopijo skozi dvoje vrat, ena vodijo v gledališče, druga na oder, kjer bodo nadalje kot gledalci predstave in hkrati gostje v stanovanju glavnega lika vstopili še skozi tretja vrata; ta sicer bolj v simboličnem smislu – v razkrivanje vprašanja prijateljstva. Medtem ko so gledalci predstave O dečku in pingvinu – pri čemer je pomembno poudariti, da struktura povabila deluje izjemno učinkovito (predstava tako vzpostavi pogoje, da bo nadaljnja interakcija igralca-lutkarja z občinstvom dosegla velik starostni razpon, od vpetosti najmlajših pa vse do odraslega občinstva) – povabljeni v sredo dečkovega domovanja, je pingvin, drugi naslovni lik predstave, nepovabljen.

Kljub temu, da ne poznamo niti dečkovega imena, tudi njegove osebne zgodbe ne poznamo, se gledalci v njegovi družbi počutimo domače. Za prikupnega pingvina na začetku tega ne moremo trditi. V dečkovo življenje in njegov dom je vstopil nepovabljen. Njegova zgodba je nepoznana tako gledalcu kot glavnemu liku, dečku v predstavi. A vendar se s trenutkom dečkove odločitve, da bo našel odgovor na vprašanje, od kod neki se je vzel ta pingvin in vstopil ravno skozi njegova vrata, prične šele pravo potovanje. Deček želi na vsak način najti pingvinov dom in ga tja tudi vrniti.

Krožna oblika preproge, na katero so posajeni gledalci, deluje kot svetilnik, ki nas usmerja k različnim poskusom dečkovega iskanja te neznanke. Tekom prehajanja od ene do druge postojanke pa se osvetljuje tudi dečkov značaj ter prvi zametki novo ustvarjajočega se odnosa med fantičem in živalskim navihancem. Prehajanjem med različnimi tipi lutk (od marionetne, ročne do mimične) in animacije, kjer je ključna vpetost različnih materialov in pripomočkov, deluje sveže, igrivo in postopoma blagodejno domače. Govorica se omeji na nekaj besed in preigravanje jezikovnih možnosti, govor je minimalističen in hkrati humoren.

Miha Bezeljak se v svoji vlogi dečka, postavljen ob bok velike pingvinasto prikupne lutke, znajde odlično. Motive in glavno temo literarnega dela, slikanice Izgubljen in najden Oliverja Jeffersa, mu s pomočjo režiserske in dramaturške roke (Zoran Petrovič kot režiser, Marek Turošík kot dramaturg) uspe mojstrsko predstaviti, uprizoriti in ponovno »udomačiti« gledalcu. Prijateljstvo lahko premaga marsikatero oviro. Kar je bilo izgubljeno, bo morda le najdeno, treba je še odkriti, kaj je bilo res izgubljeno in kar je bilo resnično najdeno. Predstava O dečku in pingvinu v produkciji Lutkovnega gledališča Maribor, KUD Moment in ljubljanskega Mini teatra je interaktivna predstava, ki se odlikuje v tem, da najde pravo mero estetskega, idejnega in lutkovnega ter tako očara gledalca.

Besedilo je nastalo v okviru kritiško-novinarskega seminarja, ki v času 9. Bienala lutkovnih ustvarjalcev Slovenije (Lutkovno gledališče Maribor) poteka v sodelovanju s spletnim portalom Koridor – križišča umetnosti in KUD Moment. Mentorica seminarja je dramaturginja in gledališka kritičarka Zala Dobovšek.

11856244_406243726232235_4727499687177751647_o