20. 6. 2021 / Oder / Recenzija

Kons: Novi dobi

Režiser: Žiga Divjak
Dramaturginja: Katarina Morano 
Scenograf in avtor videa: Igor Vasiljev 
Kostumografka: Tina Pavlović 
Asistentka scenografa: Ana Johana Scholten 
Avtor glasbe: Blaž Gracar 
Lektorica: Barbara Rogelj 
Oblikovalec svetlobe: David Orešič 
Igrajo: Vesna Jevnikar, Vesna Pernarčič, Darja Reichman, Miha Rodman,
Blaž Setnikar, Vesna Slapar, Aljoša Ternovšek, Iztok Drabik Jug
Datum premiere in ogleda: 30. maja 2021 

»Nedelja je, moja soba je prazna. Nedelja je, moja soba je pusta. Nedelja je, moja soba je tiha.«

V glavi pa mi še vedno odzvanjajo Kosovelovi verzi. Konec maja je pred vse prej kot prazno dvorano premiero doživel Kons: Novi dobi, avtorski projekt Žige Divjaka in Katarine Morano, ki je njuno drugo sodelovanje v Prešernovem gledališču po uprizoritvi priredbe Cankarjevih besedil Ob zori, ki izhaja iz poezije Srečka Kosovela. Uprizoritev z besedami izpred stotih let ujame trenutno stanje duha in nagovarja »Novo dobo« z vso ostrino in nežnostjo pesnika, ki je neomajno verjel v moč človeka in »človečanstva«.

»Novo človečanstvo vstaja! Osvobojeni človek prihaja!«

Kosovelova poezija presega okvire posameznih umetniških gibanj in prepričanj, je dinamična in mnogoplastna ter zato še posebej pripravna za vsakovrstno premetavanje in razvijanje novih pomenov. Divjak in Morano sta prečesala obširni, v veliki meri kanonizirani opus pesnika in verze iz različnih pesmi razstavila, pregnetla, premešala, postavila v drugačne kontekste in med njimi ustvarila kontraste ter nova pomenska ujemanja. S poetičnim kolažem avtorja stopita v dialog s pesnikom, nato pa vanj povabita še gledalce. Uprizoritev v dveh delih tematsko razvija koncepcijo človeka in sveta z recitacijo verzov in skupinskimi skandiranji. Natančnost in časovna usklajenost le-teh pričata o mesecih intenzivnih vaj in v svoji brezkompromisni sinhronosti spominjajo na ritual. 

Kons: Novi dobi. Foto: Nada Žgank

»V jesenski tihi čas prileti brinjevka na Kras.«

Jedro uprizoritve je govor. Dvorana je temna (kot ponavadi), a temen je tudi oder (Je na tleh zemlja?), in temni so igralci (Kdo je kdo? To ni pomembno). Edini vir svetlobe je črno–bela projekcija v ozadju, ki se sprehaja med kraškim rastjem in proti kateri sprva so druga ob drugi obrnjene temne silhuete igralcev. Mizanscena je popolnoma zreducirana, kar vso pozornost preusmeri na vsako besedo, ki jo igralci pošljejo v dvorano. Poezija je intimen medij – potrebuje največ glas, ki jo bo izrekel, in uho, ki jo bo slišalo (včasih niti tega). Scenografija Igorja Vasiljeva, preprosta, a učinkovita, ohrani to intimnost v priredbi Kosovelovih verzov za gledališče, ki je z osmimi igralci na odru in sto in več gledalci v dvorani vsekakor kolektivna praksa.

»Mi vsi, ki korakamo!«

Temne postave se obrnejo in naredijo korak proti občinstvu. Nosijo zaščitne čelade, podobne tistim, ki jih najdemo na fotografijah s covidnega oddelka – so opomin na vsesplošno zamaskiranost, ki jo zahteva »nova realnost«, hkrati pa pričajo o težavnosti samega procesa nastanka uprizoritve v času, ko nevarnost dobesedno visi v zraku. V čeladah so nameščene luči, ki jim osvetljujejo obraze – spominjajo na svetilke. Igralce svetloba v čeladah slepi (ponuja se zgodovinski arhetip slepega preroka-pesnika), zato ne vidijo in niti ne gledajo publike, a vendar jo nagovarjajo, bodisi vsak posamezno ali kot kolektiv. Kod predstave med njimi ne dopusti fizične komunikacije niti pogledov – interakcije se zgodijo v zvočni in pomenski sferi, ko se drug na drugega navezujejo z verzi in se združujejo v skupnih skandiranjih. Glasovi igralcev prevzemajo vedno nove barve in tone, uravnavajo jakost in izbirajo poudarke, s čimer ustvarjajo skoraj sakralno vzdušje, v katero je z velelnimi glagoli (»bodi«) in vključujočimi zaimki (»mi vsi«) vključen tudi gledalec. Vsaka beseda ima neizmerno težo tako v svojem pomenu kot funkciji – napačna bi lahko podrla ritem predstave, a to se ob uigranosti in suverenosti celotne zasedbe (Vesna Jevnikar, Vesna Pernarčič, Darja Reichman, Miha Rodman, Blaž Setnikar, Vesna Slapar, Aljoša Ternovšek, Iztok Drabik Jug) zdi kratkomalo nemogoče.

Kons: Novi dobi. Foto: Nada Žgank

»Tisoč nas je in tisočkrat tisoč. Tisočkrat tisoč dobrih misli, tisočkrat tisoč dobrih src.«

Kosovelova poezija nagovarja človeka kot posameznika na intimnem, čustvenem področju in hkrati kot pripadnika družbe, »človečanstva« v kontekstu celega sveta. Njegovi verzi tako kot pred stoletjem še danes nosijo občutek nujnosti. V predstavi Kons: Novi dobi ne moremo preslišati niti besede. Zadnji verz je katarzičen, roteč, a mehak in ostane v ušesu še več dni po predstavi. Svet je težek, težko je »človečanstvo« in še težja misel o njegovi usodi. Najtežje pa je biti človek.

»Bodi svetilka, če ti je težko biti človek.«

Lektorirala: Uršula Gačnik

Kons: Novi dobi. Foto: Nada Žgank