Kdo se boji Virginie Woolf?

Prevajalec: Zdravko Duša
Režiser: Ivica Buljan
Igrajo: Nataša Barbara Gračner, Branko Šturbej, Benjamin Krnetić, Klara Kuk
Dramaturginja: Diana Koloini
Scenograf: Aleksandar Denić
Kostumografinja: Ana Savić Gecan
Glasba: Benjamin Krnetić
Oblikovanje luči: Sonda, Toni Soprano Meneglejte
Lektoriranje: Jože Faganel, Simon Šerbinek
Asistent režiserja: Peter Srpčič
Asistentka dramaturgije: Manca Majeršič Sevšek
Koprodukcija: Mini teater, Mestno gledališče Ptuj
Pokrovitelj predstave: Mercator d.o.o.
Premiera: 3. september – Mini teater, 11. september – MG Ptuj
Ogled predstave: 18. oktober 2022

Kdo se boji Virginie Woolf? oziroma kdo se boji življenja brez iluzij je predstava, katere naslov je Edward Albee našel v grafitu in preigrava znano angleško pesmico Who’s afraid of a big bad Wolf? (Kdo se boji velikega slabega volka?). Dramsko besedilo sodi med prvenstvena v obdobju 20. stoletja in velja za najbolj gledališko dinamično od vseh Albeejevih del. V središču drame so ljudje, ki ne komunicirajo med sabo in raje drsijo skozi življenje, brez da bi se vanj vključili. Gledališki liki so na koncu postavljeni na točko, na kateri jim ne preostane drugega kot konfrontacija. Besedilo tako ostaja relevantno za mnogotere posameznike naše družbe, saj se naslanja na tematike spolnih deviacij, porušenih družinskih odnosov in zatekanja v iluzije. Uprizoritev znanega dela v Mini teatru me je pustila brez besed. Gledalcu se približa s svojo izvrstno izvedbo in v njem pusti svoj globok estetski in miselni pečat, kar pa ni novost za uprizorjene predstave hrvaškega režiserja Ivice Buljana.

Začne se s prihodom Marte (Nataša Barbara Gračner) in Georgea (Branko Šturbej) v dvorano. Gledalec takoj prepozna, da ima par dolgo zgodovino, saj sta sproščena in v dialogu ni čutiti pritiska. Marta naznani, da pričakujeta gosta, kar Georgeu ne ugaja preveč, ker pa Marta nosi hlače v hiši, je njena beseda zadnja. Sledi prihod Honey (Klara Kuk) in Nicka (Benjamin Krnetič); mladoporočenca prideta z rahlim zadržkom, saj je zanju prvič, da sta tu na obisku in sta še malce nesigurna. Gledalec takoj zazna, da njun odnos ni ravno rožnat, glede na to, kako se Honey izmika Nickovemu oprijemu. Ura je dve zjutraj in čeprav se tega ne zavedata, se je noč šele začela. Spoznavajo se, pri čemer Marta zaupa gostoma, da imata sina, ki živi daleč stran, ker mu je domača situacija izjemo nelagodna. Odnosi med vsemi nastopajočimi stopnjujejo napetost, saj se liki med seboj igrajo igrice zaupanja, nezaupanja, prikrivanja resnice z iluzijami in lažmi, prikrivanja svojih resničnih motivov in idealov. Soočeni smo z dvema paroma, pri katerih ne gre namreč za nič drugega kot pomanjkanje iskrenosti.

Dogajanje konstantno spremlja igra prevladovanja drugega nad drugim. Vsi igralci so se morali spoprijeti s težko nalogo razčlenjevanja kompleksih likov, saj se bistvo slednjih skriva globoko pod površjem. Način, na katerega so bili liki uprizorjeni, zelo lepo sovpada z liki v dramskem delu oziroma ga celo nadgradi. Med igro so bile spremembe znotraj doživljanja posameznih likov namreč močno opazne, tako na izrazni kot na gibalni ravni. 

Nataša Barbara Gračner je vlogo Marte razvijala iz dominantne ženske, ki se kruto poigrava s svojim možem, do ubožne, ki roti moža, naj ne konča njene fiktivne realnosti. To je zelo lepo prikazano v njenem utelešenju lika, ki se praktično skrči, njene velike geste se spremenijo v majhne, zavzame bistveno manj prostora in v njenih besedah se čuti močno potlačena bolečina. Njene roke in kolena so šibke in se skorajda tresejo. V Martinem monologu, ki sledi, gledalec začuti surovo spoznanje in pritisk, ki se je ves ta čas skrival znotraj lika. Branko Šturbej je naredil ravno obraten preskok, in sicer je iz položaja ubogljivega moža dobil vso kontrolo nad situacijo. Lik Georgea je na začetku predstavil kot precej zadržan, nemočen, kar se je videlo v tempu njegove hoje in teži telesa. Za gledalca je morda na začetku skoraj antipatičen zaradi svoje hladnosti, kasneje pa uvidimo, da je morda še najbolj močan izmed vseh, saj s svojim pristopom varuje odnos, ki ga imata z ženo, dokler tudi zanj stanje ne postane nevzdržno. Na točki, ko se Marta skrči, George zavzame prostor, kar ustvari vrhunsko dinamiko med likoma. 

Klara Kuk je svojo vlogo Honey predstavila, kot nežno in krhko, malce naivno, kakršna Honey tudi je. Njeni gibi so bili mehki in fluidni, njen karakter pa se je lepo odražal tudi skozi govor. Prav tako se je dobro spopadla z nalogo uprizarjanja izbruhov kronične slabosti svojega lika in nizke tolerance do alkohola. Skozi uprizoritev je lik Honey med ostalimi liki prestal najmanjšo spremembo karakterja, vendar so kljub temu notranje misli igralke v gledalcu vzbujale močno empatijo. Benjamin Krnetič je prepričal občinstvo z nemoralno plehkostjo in nagonskim ravnanjem svojega lika. Skozi uprizoritev je iskal načine, da uresniči svoje motive in prešel iz prevelike nuje po izpolnitvi svojih ciljev do točke zbistritve. Sprememba v dinamiki Honeyjinega in Nickovega odnosa je bila bistveno manjša, oba igralca pa sta prepričljivo prikazala soočenje z resnico, v kateri živita njuna lika. 

Izbira igralskega ansambla za vloge dramskega besedila ne bi mogla biti boljša. Vsi igralci neizmerno pripomorejo k pristnosti uprizoritve. S svojo prezentnostjo, dobro artikulacijo, telesno fleksibilnostjo in tudi vizualno podporo prepričajo gledalca ter like naredijo resnične in dostopne. 

Poleg sodelovanja v gledališkem ansamblu je Benjamin Krnetič izbral in sproduciral tudi vso glasbo v predstavi, ta služi svojemu namenu in v gledalcu vzbuja občutek nostalgije ter čutnosti. Izbira glasbe predstavo podkrepi z besedilom in melodičnostjo, doda namreč k doživljanju likov ter njihovih notranjih procesov, prav tako pa tudi celotni atmosferi in poteku zgodbe. Čudovit moment, ki ga pomaga ustvariti glasba, je Honeyjin in Georgeov ples na poznan komad Creep skupine Radiohead.

Scenograf Aleksandar Denić je scensko atmosfero naredil toplo in okolje domače. Vidi se, da je to bivalni prostor, ki se po svoji postavitvi in izbiri pohištva ter dekoracije približuje moderno opremljeni notranji terasi. S tem se gledalec odmakne od doživljanja prostora, kot dnevne sobe znotraj še ene izmed mnogih hiš, postavljene v območje študijskega kampusa (kot je prvotno zastavljeno v dramskem besedilu). Scena povzame karakteristike zakonskega para, ki biva v njem, in ravno zaradi tega močno pripomore h gledalčevemu doživetju. Na zadnji steni odra se nahaja projekcija nekaterih stavkov, izrečenih v predstavi, ki se konstantno premika in dodaja k večplastnosti likov ter globini, ki jo razvija zgodba. Nenehna fluidnost scene strnjuje fokus oziroma ga ohranja, tako da so misli gledalca res osredotočene na uprizoritev.

Fiktivni čas sovpada z realnim, gledalec spremlja dogajanje brez daljših vmesnih časovnih intervalov, kar doda k doživljanju surovosti likov in realizmu, znotraj katerega, je uprizorjena drama. Režiserjeva odločitev za realističen pristop v dramskem besedilu močno podkrepi sporočilnost in doživljanje gledalca. Nevedni gledalec uvidi resnico sočasno z likoma Nicka in Honey, do tedaj pa tudi sam ostaja negotov. Ravno zaradi tega pa moment, ko pride resnica končno na plan, na gledalca deluje precej katarzično.

Kdo se boji Virginije Woolf? je uprizoritev, ki jo mora videti vsak, saj ima njena sporočilnost neizmerno moč in se prav vsakega gledalca dotakne drugače. Posebna je v rabi besed, te so namreč uporabljene kot orožje v strelskem spopadu. Ukvarja se s tematikami, ki se dotikajo mita o izpopolnitvi družine z otrokom, pritiska po uspehu in eskapizmu. Vsak gledalec se lahko v njej tudi najde. To je uprizoritev, ki te posrka vase in pri kateri gledalec ne izgubi pozornosti, saj zadržuje suspenz do zadnje replike. Njeno besedilo ostaja relevantno pri mnogih posameznikih naše v družbi.

Uredila: Mojca Podlesek
Lektorirala: Uršula Gačnik