Karnevalskost in vedrina, ki odvrne od napora

Izabella
Rajh

Don Kihot, romantični balet Denisa Matvienka v dveh dejanjih
Datum in kraj: 26. junij 2026, SNG Opera in balet Ljubljana
***
Glasba: Ludwig Minkus
Dirigent: Davorin Mori
Koreograf: Denis Matvienko po M. Petipaju in A. Gorskem
Režiser: Renato Zanella
Scenograf, kostumograf, avtor video projekcij, oblikovanje in izdelava tiar: Neven Mihić
Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak
Oblikovalca zvoka: Luka Berden, Albert Pavčnik Pučnik
Oblikovalca videa: Matija Grošelj, Aljaž Borštnik
Koncertni mojster: Gregor Traven
Asistenti predstave: Olga Andreeva, Stefan Capraroiu, Viktor Isajčev, Rita Pollacchi, Ana Klašnja, Živa Žitnik
Asistent dirigenta: Jakob Barbo
Inspicientka: Višnja Fičor

V vrelcu poletnih mesecev je v prostorih SNG Opere in baleta Ljubljana zaživela še ena priredba kultnega literarnega dela; Don Kihot Miguela de Cervantesa s svojim humornim nabojem in pestro zgodbeno linijo ponuja neizčrpen vir možnih zasukov ter številne možnosti za baletno priredbo, ki seže onkraj dogodivščin don Kihota in njegovega oprode Sanča Panse ter ponudi vpogled v romantično in – kot dramski lok tako rekoč terja – burno ljubezensko zgodbo Kitri (v vlogi Marin Ino) in Basila (v vlogi Filip Jurič). Posebno vedrino, vitalnost in pravcati koktejl živih barv pridaja tudi kostumografija. Klasičnim tutujem se pridružujejo večplastne obleke, bolero jakne, rože in bleščice (veliko bleščic), ki še stopnjujejo pravljičnost in živost pripovedi, ki se odvija in odplesuje – nerodnemu izrazu navkljub – zelo koherentno, složno in razgibano.

Četudi romaneskne klasike kaj kmalu postanejo podvržene baletnim adaptacijam, je moral Don Kihot bralce navduševati vsaj stoletje, preden je luč sveta ugledala prva baletna različica. Ta je nastala v eni od zibelk klasičnega baleta, na Dunaju, leta 1740, in sicer v koreografiji Franza Hilverdinga. Sledile so številne druge: Jean-George Noverre je svojo ustvaril leta 1768, Charles-Louis Didelot leta 1828 in Paolo Taglioni leta 1850. Verjetno najbolj znana izmed različic 20. stoletja je nastala pod vodstvom Georga Balanchina (predvsem zaradi domnevnih vzporednic med ljubeznijo don Kihota do Dulcineje in koreografovo ljubeznijo do svoje muze Suzanne Farrell), najvplivnejša pa je vsekakor različica velikega francoskega koreografa Mariusa Petipe, ki jo je v Moskvi leta 1900 uprizoril tudi koreograf Aleksander Gorski. Prav na koreografski viziji tega tandema temelji Matvienkova predstava, ki si jo je v junijskih dneh lahko ogledalo slovensko občinstvo.

V ospredju baletne priredbe sta tako že omenjena Kitri in Basil, medtem ko don Kihot (v vlogi Tomaž Horvat) s svojimi blodnjami predvsem spremlja in usmerja dogajanje. Uvodni prizor ga prikaže v družbi zapitega, a pripravnega Sanča Panse (v vlogi Alexandru Barbu), s katerim se – pod navdihom zaprašenih viteških romanov, seveda – odpravita iskat Kihotovo idealizirano Dulcinejo (pleše Nina Kramberger), ki kot duh (oziroma stilistično bližje Mrtvi nevesti Tima Burtona) bdi nad celotnim baletom. Med postankom svoje odprave v Barceloni Kihot naleti na Kitri, v kateri prepozna svojo sanjsko izvoljenko, katere srce pa pripada revnemu brivcu Basilu. Don Kihota to pravzaprav ne potre pretirano; toliko večje je ogorčenje njenega očeta Lorenza (pleše Iulian Ermalai). Revni brivec, ki si zadnji žebelj v krsto zabije še z dejstvom, da je za nameček še glasbenik, seveda ni primeren snubec za Kitri, katere oče je odločen, da jo poroči z bogatim plemičem Gamachem (pleše Jean Baptiste de Gimel), ki je – resnici na ljubo – eden najmarkantnejših likov celotnega baleta.

Kitri in Basil pobegneta pred Lorenzovo samovoljno izbiro in naletita na skupino Romov. Pas de deux ciganskega solo para Marije Trabalón in Huga Mbenga je pravi plesni blagoslov: njun temačen in strasten nastop bleščeče (tako v prenesenem kakor v dobesednem pomenu) zareže v siceršnjo vedrino in paradno naravnanost preostanka baleta. Manjkal ni niti vsem dobro znani prizor Kihotove borbe z mlini na veter, kjer Kihot, misleč, da udriha po velikanu, s sulico udari po krilih mlina. Vitez se ob tem ujame v eno izmed kril, ki ga vrže v zrak, preden nezavesten pade k Sančevim nogam.

Med nekoliko bolj umirjenimi prizori izstopa začarani Dulcinejin vrt, kjer vile odplešejo niz usklajenih, pravljičnih (četudi mestoma nekoliko repetitivnih) solističnih ekskurzov, ki jim je s svojo vrhunsko tehniko in predvsem neizpodbitno izrazno močjo poveljevala Nina Noč v vlogi Kraljice driad, ob njej pa je kot Amor blestela izvrstna Nina Kramberger. Tudi tu si posebno pozornost zasluži kostumografija, ki je s svojo bleščavo in valovitimi kroji primerno podkrepila zgodbeno linijo prizora. Dih jemajoča (in to neironično) so bila pri tem zlasti čudovita, bleščeča se krila, ki so se svetila kot vodna gladina v mesečini. Tudi Marin Ino se je v vlogi Kitri prav v tem prizoru izkazala kot upravičena nosilka naziva baletne solistke, saj je s svojim tehnično dovršenim in suverenim solom povsem osupnila gledalce. Nekaj na začaranem vrtu je moralo biti prav res prežeto z magijo, saj so prav tu osrednji liki zasijali izraziteje kot v preostalem delu baleta.

A mlademu paru so zasledovalci že za petami, zato ni časa za sanjarjenje in spanje na lokvanjevih listih – zaljubljenca sta kmalu zajeta. Basil s hlinjenim samomorom pretenta Lorenza, don Kihot pa s svojo avtoriteto doseže, da oče vendarle privoli v njuno poroko. Basil nato čudežno »oživi«, vas izbruhne v olajšani ekstazi, balet pa se sklene z veličastnim (in tako napornim, da je od plesalcev kar teklo) poročnim plesom Kitri in Basila, ki ju vaščani na koncu solističnih vložkov vsa izmozgana posadijo na voz in odpeljejo zakonskemu življenju naproti. Solista sta svojo osupljivo baletno kondicijo pokazala v nizih piruet in skokov, predvsem pa pri izvedbi izjemno zahtevnega »ribjega dviga« oziroma pas de poisson, ki je med gledalci upravičeno požel veliko navdušenja.

Za sklep si moram žal izposoditi izpeto reklo, da videz vara – a to enostavno drži. Humoreskna narava literarne predloge, komičnost don Kihota in njegovega okornega oprode, živopisanost (malodane karnevalskost) scenografije in vedrina, ki z nekaj izjemami prežema skoraj vsak prizor, so le kulisa, za katero se skriva visoka tehnična zahtevnost, ki terja discipliniranega plesalca. Balet namreč prvenstveno sestoji iz serije solističnih vložkov, ki seveda služijo zgodbi, obenem pa razkrivajo sposobnosti solistov in preizkušajo meje mogočega.

Levji delež je pri tem opravila Marin Ino, ki je izjemno fizično zahtevno vlogo odplesala z osupljivo mehkobo in milino. Ob njej velja omeniti še Nino Kramberger in Mariyo Pavlyukovo, ki sta imeli v vlogi Kitrijinih prijateljic prav tako polne roke dela s solističnimi vložki, ki so bili izvedeni natančno, z le minimalnimi napakami in dobršno mero prepričljive dramaturgije. Pod vsako bleščico, vsako orjaško rožo in pisano barvo pa se je skrivala luža potnih srag in napetih mišic, ki je razkrinkala drugo, manj pravljično plat tega romantičnega baleta. Plat, ki se je nekako vsi zavedamo, a jo vendarle prekrijejo metri blaga in preglasi vrtinec dogajanja, ki nas ponese daleč stran od misli na neštete ure napornih vaj in krvave žulje.