Prihod mističnega

Režija: Ivica Buljan
Avtor dramatizacije: Goran Vojnović
Umetniški svetovalec: Robert Waltl
Dramaturginja: Mojca Kranjc
Scenograf: Aleksandar Denić
Kostumografinja: Ana Savić Gecan
Avtor glasbe: Mitja Vrhovnik Smrekar
Lektor: Arko
Oblikovalec svetlobe: son:DA
Oblikovalec videa: Toni Soprano Meneglejte
Oblikovalka maske: Merima Ćehić
Asistentka kostumografinje: Ana Janc

Datum in kraj premiere: 7. oktober 2023, Veliki oder, SNG Drama Ljubljana
Datum in kraj ogleda: 2. december 2023, Veliki oder, SNG Drama Ljubljana

Jutranja zvezda, dramatizacija (Goran Vojnović) romana norveškega pisatelja Karla Oveja izjemno tople septembrske dni, ko se morajo prebivalci poleg vsakdanjega življenja spoprijeti še z mističnimi in nepojasnljivimi dogajanji, ki se začnejo odvijati pod vplivom nove zvezde, ki se pojavi na nebu.

Prisotnost nepojasnjenih dogodkov, ki se sprva zdijo trivialni in pridobijo na moči zlasti v drugem delu predstave, se prepleta z vprašanjem medosebnih odnosov. Na odru se srečamo z zgodbo več bergenskih družin, ki so bile bolj ali manj prepletene že pred prihodom zvezde, v teh septembrskih dneh pa se še bolj prepletajo in vplivajo druga na drugo. Skupna točka vseh likov je tema smrti, vprašanje življenja po smrti, smrtnosti, pa tudi nepričakovani in nepovratni življenjski dogodki, fizične in psihične bolezni, težave v medosebnih odnosih in posledična teža. Tako srečamo duhovnico Kathrine, ki vodi pogreb moškega, s katerim se je pogovarjala le nekaj ur pred tem, vendar je ta že nekaj dni mrtev; poleg tega se mora Kathrine (Pia Zemljič) spopasti z dejstvom, da jo mož sumi nezvestobe. Podobni nepojasnjeni dogodki vplivajo na odnose, delo in vsakodnevno preživetje vseh likov.

Kljub pogosto dolgim dialogom je predstava zelo dramatična in uspe gledalca držati v napetosti od začetka do konca. Poleg sofisticirane režije (Ivica Buljan) je za to nedvomno zaslužna tudi natančna igra. Dogajanje je tekoče, dogodki in zgodbe so med seboj zelo uspešno povezani, in čeprav se na odru pogosto srečuje več likov, kar ustvarja potencialni kaos, je zgodba razumljiva. Če je v predstavi kaj nerazumljivega, je to metafizična raven zgodbe, a to si lahko vsak gledalec razlaga po svoje.

Mistično (in celo postapokaliptično) atmosfero dopolnjuje glavni element scenografije (Aleksandar Denić): ogromna konstrukcija lesene zvezde/kometa, ki spominja na križ in v sodelovanju s svetlobnimi in video elementi (son:DA, Toni Soprano Meneglejte) krepi metafizično naravo zgodbe. Drugi scenografski elementi (čeprav preprosti) dajejo zgodbi realističnost, so funkcionalni, povezujejo različne pripovedi, njihova uporaba pa prispeva k tekočnosti igre: liki na odru uporabljajo veliko črno mizo na kolesih, ki je hkrati miza, postelja, avto itd.; liki za mizo se izmenjujejo tekoče (brez premora med prizori), kar še bolj poudarja njihovo medsebojno povezanost. Zvezda pa je od začetka do konca prisoten in nepregledan monument, in čeprav sama struktura ni rabljena, poudarja filozofsko raven teme.

Zelo pomemben del predstave (in tudi romana) je obravnava vprašanj duševnega zdravja ter vpliv duševne bolezni na like in njihove družine. Arne (Uroš Fürst) in njegova žena Tove (Petra Govc), ki trpi za bipolarno motnjo; prikaz življenja pacientov in medicinskih sester v psihiatrični bolnišnici; Solveig (Polona Juh), ki skrbi za mamo s Parkinsonovo boleznijo (Zvezdana Mlakar v alternaciji s Sašo Pavček) … Zgodba, ki pa jasno zadane v polno, je Olejev (Benjamin Krnetić) poskus samomora in z njim povezana zgodba njegovega očeta (Gregor Baković), ki je osredotočen na svojo kariero, odsoten iz sinovega življenja in išče povezavo šele po njegovi smrti – kot da mu želi pomagati šele, ko si Ole vzame življenje.

Napetost, ki narašča v prvem delu predstave, doseže vrhunec, ko se na nebu pojavi neznana zvezda. Njen sijaj je tako močan, da je nihče od likov ne more spregledati. Nepričakovan prihod zvezde na vsak lik vpliva na svoj način, vendar ima najmočnejši in najbolj nenavaden učinek na otroke, bolnike iz psihiatrične bolnišnice in like z duševnimi boleznimi. Zdi se, kot da “privlači” k sebi tiste, ki so najbolj ranljivi, tiste, ki so se v življenju srečali z največjim trpljenjem. Prihod zvezde je prihod nečesa neznanega, začetek nečesa novega in konec nečesa znanega. Atmosfera je postapokaliptična, liki se na sijaj odzivajo z živalskimi kriki, logični potek življenja se spremeni: tisti, ki naj bi bili mrtvi, se prebudijo, tisti, ki naj bi umrli, ne umrejo. Morda je to prihod sodnega dne – biblijski motiv je najbolj prisoten na koncu predstave, ko se liki srečajo v abstraktnem prostoru in čakajo, da prečkajo most (“Ampak pravijo, da se je najbolj zaprl. Da ni več poti do kraljestva mrtvih”).

Skozi posamezne intimne zgodbe gledalcem ponuja priložnost, da razmislijo o svojem življenju. Z zgodbami likov se je mogoče poistovetiti. Mistični motiv, ki se vleče skozi celotno predstavo, dodaja uprizoritvi filozofsko raven in sili k razmisleku o lastnih odnosih in življenju, odpira prostor za samorefleksijo in analizo lastnih dejanj ter nenazadnje ponuja priložnost za razmislek o lastni smrtnosti.

Uredila: Neva Accetto Vranac
Lektorirala: Uršula Gačnik