Ivan Cankar: Za narodov blagor

Na rojstni dan rajne Federativne ljudske republike Jugoslavije se je v kamniškem kulturnem domu odvila premiera uprizoritve največjega slovenskega pisatelja Ivana Cankarja. KUD Oksimoron je v koprodukciji s KD Priden Možic in Mousquito theater na oder postavil Za narodov blagor – kanonski tekst, ki si v slovenski narodni zavesti deli literarni prestol s Hlapci in Pohujšanjem. Danes, ko se zdi, da je naš narod ponovno v razkolu in obeležujemo 100-letnico Cankarjeve smrti (2018) se zdi, kakor da je še ena uprizoritev te na slovenskih odrih že več kot tridesetkrat uprizorjene  eksplicitne moralne kritike naše družbe bolj utemeljena, kakor kadar koli prej.

Pred vstopom na samo predstavo na Cankarja opozori tematska razstava Dušana Sterleta, ki je bila postavljena posebej za to priložnost. Gre za črno-belo likovno predstavo, ki jo dopolnjujejo odlitki Cankarjevega obraza, h kateremu so umeščeni različni elementi, ki ga kot pisatelja definirajo (npr. skodelica kave).

V režijo besedila je tokrat zagrizla Anja Bezlova, ki se na začetku predstave pojavi na odru in nagovori publiko, naj vsakič, ko zaslišijo rek “za narodov blagor” zakričijo “živijo”. Njena preprosta pojava takoj razbije četrto steno in uvede publiko v predstavo (vzkriki bodo to v manjši obliki počeli skozi celotno predstavo). Četudi njen nastop lahko primerjamo z mamo, ki skromno, a ponosno predstavi svojega otroka, pa začetek predstave od tu naredi umik. Že v prvih minutah se namreč izkaže bogatost režije, ki igralce zrežira do dviga obrvi natančno. Vsak premik, vsak vdih in vsaka mimika je na milimeter natančno ujeta v pretkane režijske rešitve, ki Bezlovo predstavijo v veličini, ki je dosedaj še nismo uspeli videti. Veličini, s katero se v prvem delu predstave lahko postavi po robu režiserkam velikega kova, kot sta Ivana Djilas in Mateja Koležnik.

Njeni režiji sledita tudi scenografija (Anja Bezlova) in kostumografija (Sara Feri). Slednja loči buržoazijo od “navadnih smrtnikov” z zlatom in srebrom, ki skupaj z masko (Ajda Špacapan) zaduši like v bogastvo in blišč. Njim nasproti je kostum Ščuke, ki je vsakdanji, preprost in bržkone že sodoben. Scenografijo, ki sestoji iz parih kosov pohištva in črnih ter belih paravanov, igralci tekoče premikajo po odru in tako ustvarjajo različna prizorišča igre.

Kostumom primerno se vedejo tudi igralci na odru, katerih igro lahko označimo za patetično, pretirano – burgtheatersko. Vsak gib je potenciran, kar je še najbolj razvidno pri likih Grozda (Goran Završnik), Grudna (Martin Omovšek) in Grudnovke (Neža Vavpetič). Njim nasproti, tako kot kostumsko, stoji Ščuka (Rok Bohinc), katerega igra je preprosta, sodobna in umirjena. Po kostumih je sicer na strani elite Mrmoljevka (Laura Levec) tista, ki med njimi najbolj izstopa s svojo nestabilno pojavo, s katero poskrbi za sproščujoče komične vložke v drugače dokaj težki komediji. Tako predstava že s samo pojavo igralcev opozori na tiste, ki se držijo predpotopnih vrednot in povzdigne sodobne ideje.

V vseh pogledih najbolj zanimivo interpretiran lik je nemi in skorajda popolnoma pasivni Gornik (Anže Slana), ki na oder vstopi kot smučarski skakalec, ki ga vsi zlorabljajo v svoje namene. Je “rešitelj” naše države, dobra promocija in bogata naložba. Ko dokončno zapusti oder, za seboj pusti neodgovorjeno vprašanje: je to kritika pokroviteljskega odnosa države do športnikov ali gre za kritiko nulte oziroma pretihe opredeljenosti slovenskih športnikov?

Igralci v prvem delu dosledno sledijo režiserkinim napotkom in se predstavijo v luči, v kakršni jih še nismo videli. Izkoristijo potencial, ki ga imajo in premikajo meje lastnega stila igre do meje, ko – sicer stilsko različni igralci – zaživijo kot kolektiv, ki se usklajeno premika po odru in vsak igralec brez odstopanj sledi toku predstave.

Po uri in pol predstave se zgodi ponovno večje rušenje četrte stene, ko igralci ponudijo volitve o odmoru. Za tem se odvije drugi del predstave, ki pa kontrastno udari po prvem delu. Igralcem močno pade koncentracija, izgleda, kakor da so se režijski napotki izgubili. Konsistenca pade, na trenutke se pozabi na krike ob glavnem sloganu, prej do potankosti zrežirani gibi se izgubijo. Edina dva, ki nekako uspeta ohranjati konsistenco svoje igre sta Vavpetič in Omovšek, pa še pri njima se na trenutke zgodi, da “padeta iz vloge”.

Tu se najbolj razkrije tudi problem dramaturgije (Anže Slana) in adaptacije besedila (Anja Bezlova, Anže Slana). V prvem delu predstave sicer vse resda deluje, a se v drugem delu razvleče v sklopu nepotrebnih in predolgih prizorov, ki podvajajo že podane informacije in tako razvodenijo osnovno misel besedila. Temu doprinese tudi odvečnost nekaterih likov, ki v adaptaciji služijo le dramaturškemu loku, nekateri pa tudi tega ne. Problem je tudi napetost, ki je od drugega dela naprej praktično ni, saj je po prvem delu vse že jasno. Ponovna vzpostavitev predstave se pojavi šele na koncu, ko se Završnik in Vavpetič v zadnjem dialogu še enkrat spopadeta in predstavo vrneta na pota prvega dela. A se, zaradi meglenosti prejšnjih prizorov, ta pomemben prizor žal porazgubi.

V predstavi se pojavi še en, sicer minoren problem in sicer umestitev nekaterih ženskih igralk v moške like. To sicer samo po sebi ni sporno, problem se pojavi z dejstvom, da takšna umestitev v predstavi ni utemeljena, razlogi za tem so verjetno zgolj praktični.

Celovito je predstava zagotovo preboj v kamniški kulturni srenji, ki navdušuje in na novo definira kamniško gledališče. Projekt dokazuje moč, ki jo lahko slovenski kulturi doprinese mlad in v gledališče zaljubljen kolektiv, ki je pripravljen prostovoljno trdo delati za ohranitev slovenske kulturne dediščine. Navkljub nedelujočim elementom je predstava celostna umetnina, ki nam daje več kot le amatersko predstavo. Daje nam vpogled izven mehurčka slovenske kulture in glasno opozarja na obrobne točke, ki se mehurčka ali le dotikajo ali pa so od njega popolnoma oddaljene. Zato si ekipa uprizoritve za konec zasluži svoj, tokrat kritiški vzklik: “Živijo!”