Irena Tomažin Zagoričnik: Mes(t)o glasu
Glas je element, ki v tradicionalnem gledališču predstavlja najmočnejše orodje za podajanje informacij ali zgodbe. Pojavlja se predvsem kot beseda, kot osnovni gradnik nekega (ne)napisanega scenarija, preko katerega nam izvajalci podajajo zgodbo. Je izredno močna, saj velikokrat niti ne potrebujemo dodatnih scenskih, zvočnih ali drugih elementov, ki bi publiki podajali kakšno ključno informacijo in so velikokrat sekundarni – odličen primer za to so monokomedije, standup šovi, pa tudi minimalistične sodobne predstave, ki jih danes pogosto vidimo.
Glas, ki ni beseda, se na (gledališkem) odru pogosto zreducira na medmete, ki podkrepijo in čustveno obarvajo trenutke in delujejo kot vodilo, ki pomaga ali podkrepi našo interpretacijo povedanega. Irena Tomažin Zagoričnik pa je v slovenskem prostoru ena redkih, pri kateri je prav ta brez besedni glas osrednja tema njenega kontinuiranega dela. Po prejšnji uspešni solo predstavi Glas tišine vedno odmeva se je tokrat v predstavi Mes(t)o glasu skupaj z Natašo Živković, Niko Rozman in Adriano Josipović lotila izvora ter mesta glasu.
Rezultati tega raziskovanja so prikazani v menjajočem se zaporedju solističnih in skupinskih prizorov, v katerih včasih izstopa en del raziskovanega, včasih pa drug. Solo točke delujejo predvsem kot predstavitev vseh nastopajočih, kjer spoznamo njihov osebni glasovni jezik in gibanje, ki glasu ni podrejeno, saj ne nastaja kot odziv nanj in niti nadrejeno, saj brez besedni glas ne nastane kot posledica giba. Zdi se, da gre za nerazdružljivo celoto. Vse skupaj variira med abstraktnostjo in elementi, ki jih prepoznamo (npr. riganje v solu Irene Tomažin Zagoričnik), v trajanju in izvedbi pa se razvijejo od preprostega kratkega zvoka v bolj kompleksno zvočno sekvenco. Ob združitvi individualnih glasov v skupinske dele se fokus prevesi k mestu glasu v prostoru in k mestu glasu v skupini. Razlika med lastnimi unikatnimi glasovi se najbolje pokaže, ko vse štiri nastopajoče spremljamo med skakanjem, med katerim spuščajo glasove. Fizični napor jim vsaj delno onemogoči kakršno koli tendenco po spremembi ali oblikovanju glasu, ki prihaja iz njih, sočasno premikanje po prostoru pa nam pokaže spreminjanje slišanega glede na pozicijo ali oddaljenost od nas. Te prizori so kot nek zametek bolj kompleksne in razvijajoče se zgodbe o raziskovanju glasu, a ostanejo le to – zametek. Ne gre za to, da bi bili neučinkoviti ali nezanimivi. Prva skupinska scena, kjer vse izvajalke sedijo na stolih in njihove roke potujejo po telesih, medtem ko spuščajo zvoke, je namreč ena najbolj zanimivih in izčiščenih točk predstave. Skupaj z zaključnim prizorom, kjer v nekakšnem zboru skupaj »zapojejo« z abstraktnim glasom in vsaka izmed njih postane »dirigent«, ki ima moč ustaviti in ponovno zagnati ta zbor, predstavljata potencialni točki, na katerih bi predstava lahko prešla v višanje napetosti. Žal pa se na tem mestu konča, nam pusti nekaj odprtih vprašanj, kot je npr. pomen v popolnoma v črno oblečene Živkovićeve (v nasprotju z ostalimi v črno-beli kombinaciji), ki se v eni izmed skupinskih scen s skakanjem zgrudi po tleh. Predvsem pa zadnji prizor sproži željo, da bi videli, kaj se (poleg teh predstavitvenih delov) še da razviti, ko imamo na odru kar štiri »glasne« izvajalke ter kakšno »zgodbo« lahko z uporabo svojih glasov povedo.
Kljub pomanjkljivostim v strukturi pa (nehote) predstava odpira še neko drugo vprašanje: kakšna je lahko vloga ali učinek glasu (ki ni beseda) v kontekstu odra. Ker je tisti, ki izvira iz samega telesa performerke tako unikaten kot njeno telo, predstavlja nek osebni glasovni jezik oziroma osebni način brez besednega izražanja – zato je lahko odlično izrazno sredstvo, ker ostaja za interpretacijo bolj odprto kot beseda. Glas nas torej ne vodi le po eni, že vnaprej zakodirani poti razumevanja, temveč nam pušča ogromno lastne svobode interpretiranja.
