Če vztrajaš, na koncu vedno pride kaj dobrega: Intervju s Tjašo Mislej
Prejemnica letošnje Grumove nagrade za najboljše slovensko besedilo je Tjaša Mislej (1985) z besedilom Naše skladišče. Ostale finalistke in finalisti za nagrado, ki se jo od 1979 podeljuje na Tednu slovenske drame, so bile Simona Hamer (Vse OK), Simona Semenič (rabljena roba), Iza Strehar (Izkoristi in zavrzi me) ter Katarina Morano in Žiga Divjak (Sedem dni). Tjaša Mislej je sicer doslej edina dramatičarka v Slovenijij, ki je za svoja besedila prejela tako nagrado za mladega dramatika (za dramsko besedilo Panj v letu 2014) kot Grumovo nagrado.
Če začneva s tvojim zmagovalnim besedilom Naše skladišče: kako je nastajalo besedilo in od kod ti inspiracija zanj?
Besedilo je začelo nastajati pred približno petimi, šestimi leti. Najprej zato, ker sem morala za predmet Dramsko pisanje napisati dramsko besedilo za izpit. Želela sem si pisati o potrošništvu in stanju družbe, ampak nisem vedela, na kakšen način bi to napisala. Kmalu sem dobila idejo, da bi se drama dogajala v supermarketu. Nisem še točno vedela, kaj in kdo, vedela sem samo, da se dogaja v ogromni trgovini. Takrat, pred šestimi leti, so na veliko gradili večje trgovine, sploh v manjših krajih. Zdelo se mi je fascinantno, da je v kraju s pet tisoč prebivalci deset večjih trgovin vseh možnih trgovskih verig. Ko sem določila dramski prostor, sem na začetku razmišljala o več različnih oseb, več stvari se je dogajalo v sami trgovini, tudi za blagajno in z različnimi kupci. Potem pa sem to zožala na skladišče in na te štiri glavne ženske karakterje, ki delajo v skladišču. Potem pa se je to razvijalo naprej v naslednjih letih.
Če se prav spomnim, imaš tudi sama izkušnje z delom v skladišču?
Delala sem v trgovini – sicer z oblekami, ampak je bilo treba veliko delati tudi v skladišču in zlagati artikle na police. Nisem pa bila samo v skladišču. Delala sem tudi kot promotorka v hipermarketih, takrat pa sem delala cel vikend po dvanajst ur. Tam smo morali stati in delati promocije izdelkov. Potem sem lahko opazovala, ker sem imela veliko časa. Gledala sem ljudi, ki so bili redno zaposleni v teh trgovinah: prodajalke na blagajnah, tiste v skladišču, ker sem tudi hodila v skladišče, ali pa tiste, ki samo zlagajo izdelke na police … In tako poslušala njihove pogovore.
Torej so ti tudi te izkušnje pri študentskem delu pomagale pri pisanju?
Tudi te izkušnje so mi pomagale. Delala sem tudi v lokalih, kot čistilka na domu, imela sem tudi izkušnjo občutka, ko se bojiš, da boš moral to delati celo življenje. Že po prvi diplomi v letu 2011, ko nisem dobila redne zaposlitve in sem se šele čez nekaj let vpisala na magistrski program Dramaturgija in scenske umetnosti na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Takrat je bila gospodarska kriza pri nas in spomnim se občutka brezizhodnosti, čeprav sem imela še vedno veliko več možnosti zaradi izobrazbe kot nekateri drugi. Čeprav tisti hip ni bilo zaposlitve, sem sicer še vedno imela upanje, da enkrat pa bo, ampak hkrati pa me je bilo tudi strah, da bom celo življenje samo čistila po domovih ali delala v trgovini. Meni to ni ustrezalo; morda je komu to všeč in je v resnici lahko zadovoljen. Velikokrat pa ljudje tudi nimajo druge izbire. Po začetnem občutku nezadovoljstva se počasi nekako sprijazniš s situacijo. Leta minejo, ti pa še naprej opravljaš svojo rutino.
Danes si sicer zaposlena v šolstvu?
Če vztrajaš, na koncu vedno pride kaj dobrega. Lahko sicer traja par let, ampak potem pride. Včasih tako iznenada, da niti ne razmišljaš o tem, prijaviš se na razpis in si sprejet. To se je zgodilo meni s projektom Izzivi medkulturnega sobivanja, ki se ukvarja z vključevanjem učencev priseljencev in njihovih družin v šolo ter lokalno okolje. Kot prostovoljka sem delala na Slovenski filantropiji, kjer sem pomagala učiti slovenščino begunce, ki so takrat prihajali v Slovenijo. Ko so imeli razpis za delo s priseljenci v šolah, sem se prijavila in bila sprejeta.
Tudi danes spremljaš področje obrti in trgovine?
Spremljam forume, ker me to zanima. Tudi Facebook skupine, kjer ljudje iščejo zaposlitve in se pogovarjajo, kakšno je stanje na trgu dela. Zanimivo je, da ravno zdaj, ko marsikje izgubljajo službe in se zapirajo podjetja, po trgovinah potrebujejo nove delavce, ker imajo še vedno velike potrebe.
Besedilo Naše skladišče je nastajalo tudi na delavnicah, ki jih organizira Vzkrik?
Ja, v sezoni 2017/18, takrat je bilo tudi bralno uprizorjeno. Tisto je bila prejšnja verzija besedila, ki je zdaj spremenjena, naslov pa je bil samo Skladišče.
Kakšen pomen imajo tovrstne delavnice v slovenskem prostoru, predvsem v polju mlade slovenske dramatike. Kakšne so možnosti za realizacijo besedila?
Besedilo je realizirano kot bralna uprizoritev, kar je zelo dobrodošlo. Meni te delavnice zelo pomagajo pri sami motivaciji za pisanje. Če pišem sama med štirimi stenami, včasih težko najdem energijo in motivacijo. Že sam pogovor z drugimi, ko dobiš odziv in skupaj kaj prebereš, pa mi da dodatno voljo in tudi ideje. Zato je zame skoraj obvezno, da se udeležujem različnih delavnic. Hodila sem tudi na delavnice Instant drama, na delavnice v okviru Tedna slovenske drame, ko sem študirala na Filozofski fakulteti, pa sem obiskovala delavnice Vinka Möderndorferja in Borisa A. Novaka. Na akademiji pa tako ali tako pišemo pri predmetu Dramsko pisanje. Karkoli je, se skušam prijaviti, če le lahko in če sem le sprejeta. Danes je namreč toliko zainteresiranih, da včasih ne prideš zraven, v primeru, da gre za selekcijo pri udeležencih delavnic. Zdi se mi fino, da je veliko mladih, no, pa tudi ne več mladih, ki pišejo in so pripravljeni delati. Čeprav pa se vedno znova izkaže, da imamo vsi isti problem, in sicer da nam ob študiju, družinah in službah primanjkuje časa za pisanje.

Kakšna pa je tvoja siceršnja pisateljska rutina? Vemo, da si poleg študija še mlada mamica z zaposlitvijo.
Za kvalitetno besedilo traja, da vse premisliš, napišeš več verzij, dodelaš, popravljaš besedilo … Za to si je potrebno vzeti čas. Roki za oddajo mi pomagajo, da se prisilim organizirati in pišem na primer ob desetih zvečer. Sicer sem takrat že tako zaspana, da težko pišem, če pa vem, da je rok za oddajo čez en teden, se bolj prisilim k delu. Moj edini čas za pisanje v miru je med šolskimi počitnicami, ko nimam redne službe. Trenutno delam v šoli in ko so daljše šolske počitnice, si vzamem več časa. Sama eno dramsko besedilo pišem približno tri do pet let, kar je čisto predolga doba za nek opus, ki bi moral nastati, če bi človek želel biti profesionalen dramatik. Za to je potrebno sproducirati precej več. Trenutno sem zadovoljna, da imam službo v šoli, tudi področje dela z ranljivimi skupinami me zelo zanima. Kljub temu pa vem, da bi morala več časa posvetiti pisanju, da bi se razvila kot dramatičarka. Za to pa bi morala imeti več finančne podpore v smislu profesionalizacije poklica dramskega pisanja.
Kakšen pa je po tvojem mnenju položaj dramskega pisca v Sloveniji, ki je že uveljavljen in mora delati naprej za svoj obstoj. Kakšne možnosti ima?
Ta položaj se mi zdi problematičen, tu je še veliko prostora. Nekaj malega se dogaja, npr. rezidenčni program v MGL-ju. Ob tem mladi pisci dobijo enkratni honorar, kar je dober začetek, vendar imajo v tujini posebne eno- ali dvoletne zaposlitve za dramsko pisanje. Gledališče bi lahko zaposlilo dramatika za eno leto in to je tista prava finančna stabilnost, ko lahko eno leto posvetiš zgolj pisanju in seveda več ustvariš. Ministrstvo za kulturo navsezadnje ne ponuja razpisov za razvoj dramskega besedila. V Sloveniji imamo nagrado za neko besedilo, ki je že napisano, skorajda pa ni možnosti, da bi dramatik lahko delal na novem besedilu in bil plačan za to. Razen v primeru, da gledališče naroči novo besedilo, to pa se ne zgodi pogosto.
Pravzaprav si edina dramatičarka v Sloveniji, ki je prejela obe ključni nagradi za dramsko besedilo: nagrado za mladega dramatika (za besedilo Panj, 2014) in zdaj še Grumovo nagrado. Kaj je tvoj naslednji cilj?
Mogoče uprizoritev v gledališču, če sem že dobila dve nagradi. (smeh) Je pa res nepredvidljiv čas … Po eni strani sem vesela, po drugi strani pa niti sama gledališča sploh ne vejo, kako in kaj bo z naslednjo sezono.
Glede na dozdajšnja besedila ti bolj ležijo socialne teme. Bo naslednje besedilo tudi v povezavi s tem?
Verjetno že, ker je to nekaj, o čemer veliko razmišljam, berem in spremljam medije. Zanimajo pa me tudi intimni in družinski odnosi. Moj prvi cilj je dodelati besedilo, ki ga pišem zdaj (Ena kri, op.avt.). To je moja komaj tretja drama za odrasle, čeprav pišem že deset let. Preveč počasi gre, ker nimam dovolj časa, zdaj na primer že štiri mesece nisem zares pisala.
To verjetno le potrjuje, da pisanje drame ni instant zadeva, temveč zahteva svoj čas.
Morda je kdo tak talent ali genij, da se usede in napiše besedilo v prvo. Pri meni je tako, da moram veliko res veliko razmišljati in popravljati, da se besedilo oblikuje in da res nekaj kvalitetnega nastane.
Sedaj zaključuješ študij druge stopnje Dramaturgija in scenske umetnosti na AGRFT. Boš magistrirala z dramskim besedilom?
V načrtu imam zaključiti še drugi študij dramaturgije in upam, da mi bo to čim prej uspelo. Verjetno bom magistrirala z dramskim tekstom, ker mi je to najbolj blizu. Zanima me tudi pisanje scenarijev, vendar na tem področju še nimam dovolj izkušenj, zato bom ostala kar pri drami. S teorijo drame sem že obširno srečala, ko sem magistrirala na slovenistiki na Filozofski fakulteti, moja tema je takrat bila primerjava dramske forme pri Dragi Potočnjak in Simoni Semenič. Zdi se mi super, da na Akademiji obstaja možnost umetniškega magisterija na podlagi lastnega dramskega besedila.
Tjaša, hvala za pogovor in še enkrat (virtualno) v živo ČESTITKE!