Ingrid Berger Myhre: Vrzeli
Zapisovanje, pisanje in reflektiranje o plesu je včasih težka naloga, saj dogajanja in gibanja na odru nikoli ni mogoče do potankosti ubesediti, zato je tudi od zapisanega odvisno, kako si bodo dogajanje na odru predstavljali tudi bralci, ki si predstave niso ogledali. Kako bodo zapolnili vrzeli, ki neizogibno nastanejo med besedilom in predstavo, je odvisno od njihove domišljije. Ravno s takšnimi vrzelmi, ki se povezujejo z njenim raziskovanjem semiotike, se v predstavi z naslovom Vrzeli ukvarja Ingrid Berger Myhre. V duhu tega koreografskega dela, pri katerem bi bila kakršna koli opis ali analiza preveč posplošena, zato tokrat namesto umeščanja različnih elementov v kontekst celotne predstave zapisujem besedilo z vrzelmi, ki naj si jih bralec zapolni sam in tako vsaj za trenutek doživi neulovljivi duh predstave.
Bel plesni , na katerem na približno drugi tretjini odra stoji bež črtasti kvader, ki spominja na belo platno, na tleh malo pred njim pa in malo desno še . Ta bela praznina s svojo obsežnostjo in zelo malo predmeti, ki bi nam lahko vnaprej osmislili prihajajoče dogajanja, na začetku pusti, da jo napolnimo s svojimi pričakovanji. Izza kvadra na oder Ingrid Berger Myhre. in svoje oči ter sočasno in tudi svoje pesti, s čimer nam ponuja nekakšen kod za branje povezave med temi deli telesa. Ko se nazaj za kvader, se na njem pojavijo , ki opisujejo, katera bodo njena naslednja dejanja in kaj dela v tem trenutku. Na tem mestu se inteligentno poigrava z našimi pričakovanji, saj izvede za kvadrom in nam pusti, da si idejo o ustvarimo popolnoma z našo domišljijo. se izza kvadra in s serijo ponavljajočih se kratkih ali posameznih , ki predstavljajo merske enote za potovanje po prostoru, miže naredi dolgo naokrog po celotnem odru in kljub nekaterim manjšim miskalkulacijam zaključi svoje zabavno in inovativno popotovanje čisto blizu , na katerem je postavljena naprava za . Svoj lasten, unikaten način merjenja nadaljuje, ko iz napihnjenega , še vedno miže, ustvari majhnega, modrega . se nazaj za kvader na katerem se ponovno začnejo izpisovati , ki zarišejo kompleksno koreografijo, vendar pa hitrost pojavljanja teksta postaja vedno hitrejša in zato je ta publiki neberljiv, dokler se ne zaključi z med publiko smeh vzbujajočo frazo – , ki zaradi upočasnitve teksta in svoje vsebine ostane v spominu.
Predstava Vrzeli se v nadaljevanju še naprej skozi serijo različnih prizorov poigrava z besedilom in s tem, kar konotacije besedila implicirajo ter nam vseskozi prepušča, da si ustvarjamo lastne povezave med gibom, sceno in tekstom. Skozi vse to pa ostaja zabavna in inovativna v različnih načinih odpiranja vrzeli med zgoraj omenjenimi elementi ter nenazadnje tudi prisrčna v svoji iskrenosti – od izbora akustične, nežne glasbe do same pristnosti in nenastopaškosti Ingrid Berger Myhre, ki blesti v temu izvrstnemu koreografskemu delu.
