Heidi

 Premiera: 27. september 2019, Slovensko ljudsko gledališče Celje
 Režiserka: Ivana Djilas
 Avtorica dramatizacije in dramaturginja: Tatjana Doma
 Avtorica songov: Ana Duša
 Avtor Petrovega songa: Branko Završan
 Scenografka in kostumografka: Barbara Stupica
 Avtor glasbe in korepetitor: Boštjan Gombač
 Koreografka: Maša Kagao Knez
 Oblikovalca svetlobe: Barbara Stupica in Denis Kresnik
 Lektor: Jože Volk
 Igrajo: Živa Selan, Branko Završan, Barbara Medvešček, Urban Kuntarič, Mario Šelih, Jagoda, Damjan M. Trbovc, Beti Strgar, Rastko Krošl, David Čeh
Band: David Čeh (škaf bas, perilnik), Jagoda (glas), Urban Kuntarič (činele), Rastko Krošl (kitara), Barbara Medvešček (glas), Beti Strgar (melodika), Mario Šelih (triangel), Damjan M. Trbovc (glas, kravji zvonci), Branko Završan (ukelela, autoharp, pojoča žaga, ustna harmonika, irski boben)

Na odru Slovenskega ljudskega gledališča Celje je od 27. septembra 2019 mogoče videti Heidi, predstavo za otroke, ki poboža tudi odrasle duše. V oktobru je celjski ansambel gostoval tudi na velikem odru ljubljanske Drame. Mladinski roman Heidi švicarske pisateljice Johanne Spyri je izšel leta 1881 in s temami o različnih vzgojnih načelih, prijateljstvu in človeškem stiku z naravo ostaja aktualen tudi za današnji čas. Dramatizacijo romana za celjski oder podpisuje dramaturginja predstave Tatjana Doma, ki že v samem dialogu ujame kontrast med življenjem v naravi in bivanjem v mestu. V režiji Ivane Djilas ustvarjalci predstave občinstvu približajo čar narave, kar je za gledališki medij precejšnji izziv in ključnega pomena za predstavo, ki izpostavlja nasprotje med mestnim in podeželskim življenjem.

Na scenografiji, ki je tako kot kostumografija, delo Barbare Stupica, vidimo dva dogajalna prostora; dedkovo gorsko kočo in dnevno sobo meščanske vile. Scenska rekvizita v gorski koči, kot sta pleteni koš in pinja za izdelavo masla, delujeta nostalgično in domačno ter vzbujata občutek topline, medtem ko ogromne meščanske zavese v sivo-modrem tonu vzbujajo hlad in odtujenost. Oba pola sta prikazana še s slikama na vrhu scenografije, kjer je na desni strani naslikana podoba mesta, na levi pa podoba gora, med katerima potuje vlakec. Vsakič ko lik v predstavi pripotuje iz mesta v gore ali obratno, Damjan M. Trbovc, ki nastopa tudi kot konferansje, zapelje vlak.

Shema omogoča otrokom lažjo prostorsko orientacijo in sledenje zgodbi, sočasno pa spretno utemelji dramski konflikt med življenjem v gorah in v mestu, s katerim se sooča protagonistka Heidi (Živa Selan). Da sta roman in uprizoritev na strani gorskega življenja prikazuje še ena režijsko-scenografska odločitev, kjer je zgornje scenografsko okence uporabljeno za Heidino sobo v gorah, spodnje, kletno pa za njen prostor v meščanski vili.

Pesmi za predstavo je napisala Ana Duša, uglasbil pa jih je Boštjan Gombač. Ker jih tekom predstave tako instrumentalno kot vokalno v živo izvajajo igralci, predstava dobi kabarejsko formo. Uvodni song ima pripovedno funkcijo, ki povzame dogajanje v romanu, preden Heidi prispe do dedka na planino, in otroško občinstvo z jedrnatim povzetkom vpelje v dramsko dogajanje, ki se drugače prične in medias res. Nadaljnje pesmi so predvsem v doživljajsko-izpovedni funkciji. Takšna je recimo pesem o vetru, ki v prvem delu, na planini, ujame ljubezen do narave, v drugem delu, v mestu, pa Heidiino in Sebastijanovo (Damjan M. Trbovc) domotožje.

Prav takšni trenutki se dotaknejo tudi odraslega občinstva. Ključni glasbeni element so premišljeno izbrani neobičajni inštrumenti, na katere igrajo igralci in preko njih pri občinstvu ves čas ohranjajo budne asociacije na kmečko življenje. David Čeh igra na škaf bas in perilnik. Damjan M. Trbovc izvede hudomušen solistični nastop s kravjimi zvonci, Branko Završan pa igra na ustno harmoniko in pojočo žago, ki v mladem občinstvu vzbuja začudenje. Izmed številnih glasbil svojo vlogo odigra tudi flavta oziroma piščal, ki v razliki, kako na njo igra Peter (Urban Kuntarič)  in kako Klara (Beti Strgar), simbolizira iznajdljivost in inovativnost svobodnega in nagajivega otroškega uma. Mlada igralka in igralec pa sta s svojim posluhom in vokalom tudi čudovita izpopolnitev Klarinega in Petrovega songa.

Poleg glasbe so v uprizoritvi izpostavljeni še marsikateri zvoki, kot sta na primer naznanitev vlaka in šumenje vetra ter ropot kovinskih koz, ki z zvokom predstavljata čredne zvonce. V marsikateri otroški predstavi se še vedno pojavlja poskus gledališke iluzije, ki pa jo Djilasova v Heidi spretno izpusti. Namesto, da bi zvok vlaka prihajal iz daljave in bi bil zakrinkan, njegovega povzročitelja vidimo na odru, prav tako sta kozi namesto približka resnični živali, narejeni iz kovinskih posod, ki zgolj simbolizirata živali, spremljata pa ju igralca. Namesto iluzije so tovrstni elementi odkrito prikazani in uporabljeni v korist igre, ki občinstvo zabava, otroke pa še pouči o gledališkem mehanizmu. Morda je prav to razlog, da predstava učinkuje tudi na odrasle gledalce, saj jih nikjer ne poskuša prevarati. Tako kot je iskrena misel zgodbe, je iskren tudi način njenega podajanja.

Če nas omenjeni elementi držijo v resničnosti pa nas radožive igralske kreacije potegnejo v središče doživljanja. Naslovno vlogo igra Živa Selan, ki glavno junakinjo napoji z drznostjo in »gajstnostjo«, po drugi strani pa še vedno ostaja preprosto in na trenutke tudi nežno dekle. Že v prvem prizoru otrokom priraste k srcu, ko razbojniško sleče vsa možna oblačila, ki jih je iznajdljivo navlekla nase, namesto, da bi jih nosila kot prtljago. Nasprotje Heidiini podivjanosti je Klara, ki jo igra Beti Strgar, in je na prvi pogled nežno, preplašeno dekletce, a gre v svojem značaju dlje od tega, saj pokaže tudi nagajivo in navihano plat, prav v tem pa se ujameta oba mlada ženska lika. Klara z nekoliko višjo intonacijo in otroškim govorom, kot jo upodobi Strgarjeva, deluje nezrelo za dekličinih enajst let, kar v nasprotju z odločnim govorom Selanove oziroma sedemletne Heidi, potencira zrelost glavne junakinje in sovpada s stališčem predstave, ki kritizira zaščitniško vzgojo, kakršne je deležna Klara, in simpatizira z dedkovo vzgojo Heidi, ki zagovarja zdravo kmečko pamet in otrokovo samostojnost.

Poleg energične Žive, ki Heidiino simpatičnost in radoživost ohranja tudi v mestnem okolju, čeprav jo mora tam prikrivati, pa to lastnost vnese Urban Kuntarič, ki kot Peter kar skoči na odrske deske in s svojo pozitivno držo predstavlja uživača podeželske svobode. Z zmrdovanjem nad novo sosedo Heidi, ki kmalu mine, pa tipizira mladega fanta, ki med otroci vzbuja smeh. Skupaj z Brankom Završanom, Heidinim dedkom, se občinstvu prikupita že na začetku s pometanjem v tandemu, ki je stilizirano v ples in predstavlja bolj zabavo kot delo. Završan v vlogo dedka ujame simpatičen in ljubeč značaj starostnika, preko trme pa sočasno tudi ostrost starca, ki tekom zgodbe zaradi ljubezni do Heidi izgine. Poleg osrednjih štirih likov je markantna Jagoda v vlogi gospodične Rottenmeier, ki svoj lik karikira, a ravno to doprinese h komičnemu značaju antagonistke, sicer predrzne in zlobne Klarine vzgojiteljice.

Uprizoritev tako na vseh nivojih izpostavi kontrast med mestnim in gorskim življenjem ter nasprotje med redom in svobodo, pri čemer zagovarja povezanost človeka z naravo, ki se danes, zlasti zaradi virtualnih svetov, hitro izgublja in pozablja.  Za otroško občinstvo pa je morda najbolj bistvena misel o prijateljstvu, s katero se predstava tudi zaključi, saj za srečo ni pomembno zgolj okolje, temveč ljudje, kar dokazuje Klarino in Heidiino prijateljstvo, ki se rodi v ujetništvu meščanske vile.