Gotthold Ephraim Lessing: Emilia Galotti
Lessingova Emilia Galotti, prvič uprizorjena konec 18. stoletja, predstavlja obvezno branje za vse, ki se tako ali drugače profesionalno ukvarjajo z gledališčem in dramatiko. Toda kaj lahko ta buržoazna žaloigra v petih dejanjih, ki je v času razsvetljenstva jasno nakazovala na razdor med naglo vzpenjajočim se meščanskim slojem in zastarelimi privilegiji plemstva, ponudi v letu 2018? Morda vsemogočni plemič, ki si poželi brezpravne meščanke res ni vsakodnevna novica, a vendar si ni težko predstavljati sveta, odvisnega od muhavosti tiranskega oblastnika ali trume zlorabljenih žensk, izpostavljenih javnemu posmehu. Stoletja minevajo, problem ostaja. Uprizoritev Emilie Galotti v povsem klasični postavitvi na velikem odru SNG Drama tako odzvanja boleče aktualno.
Igor Vuk Torbica, mlad srbski režiser, ki prvič gostuje v SNG Drama, se je z dramaturginjo Katarino Pejović odločil v kar največji meri slediti Lessingovemu izvirniku, kar je razvidno iz izbire arhaičnih jezikovnih sredstev, statične, občasno stilizirane igre in minimalnih režijskih vložkov. K sreči drama premore domišljeno notranjo dramaturgijo, kar ni nenavadno, saj Lessing velja za prvega sodobnega dramaturga, in tudi brez mnogih dramaturških črt dogajanje uspešno stopnjuje do samega bridkega konca. Iz začetka morda zanimiva scenografija (Branko Hojnik), ki sestoji iz snopa reflektorjev in ogromne vrtljive stene v rdečih tonih, kmalu izgubi začetno fascinacijo, saj se ob vrtenju nikoli ne spremeni. Tudi glasba (Alen Sinkauz, Nenad Sinkauz) in kostumografija (Bjanka Adžić) zgolj bledo dopolnjujeta dogajanje na odru in ne ustvarjata lastne simbolike.
Ključna pozornost je usmerjena v igralske dialoge, ki z različnih perspektiv osvetljujejo osrednjo temo: prinčevo obsedenost z lepo, pobožno Emilio, obljubljeno v zakon drugemu. Četudi so liki bolj kot ne tipizirani (razvajeni princ, spletkarski dvorni svetovalec, naivna mlada lepotica, histerična »druga ženska« itd.), so Lessingovi dialogi prodorni in razodevajo marsikatero univerzalno resnico, povezano z bojem za moč in družbene privilegije ter z osebno srečo in pravico do prave ljubezni.
Aljaž Jovanovič je v vlogi princa neverjetno prepričljiv – vihravo teka po odru, naslednjo sekundo pa nemočno obleži na tleh; z zanosom opisuje Emilio, takoj nato obupuje, ker je ne more imeti zase. Njegova igra je namenoma stilizirana, vendar izumetničenost ustreza plemiškemu liku, ki ga upodablja. Zagotovo so najbolj zapomljiva soočenja med princem in njegovim komornikom Marinellijem, v vlogi katerega se odlično znajde letošnji dobitnik Borštnikovega prstana, Janez Škof, ki je ponovno pokazal širok igralski razpon. Kot izurjen demagog, ki mu nikoli ne zmanjka argumentov, izrazito spominja na marsikaterega sodobnega politika.
Omeniti je treba tudi za razvoj drame ključne, ženske like. Naslovno vlogo Emilie upodobi nova stalna članica ansambla SNG Drama Maruša Majer, ki pa se v obstoječi postavitvi kar nekako ne more razživeti, saj je njen lik paradoksno najbolj prisoten v lastni odsotnosti. Pogrešala sem bolj nazorno ponazoritev ujetosti osrednjega lika, razpetega med obstoječe družbene omejitve in lastno ženskost, ki se lahko osvobodi šele skozi smrt. Z današnjega vidika je bolj zanimiv lik »druge ženske«, prejšnje prinčeve oboževanke grofice Orsine, v vlogi katere Maša Derganc celo nekoliko preveč karikirano okrca patriarhalni sistem, znotraj katerega se ženske lahko šminkajo in smejijo, ne smejo pa misliti. Grofica Orsina zagotovo ne bi izbrala iste poti kot Emilia, saj je ni strah misliti zase, četudi jo imajo za noro in histerično. Šele skozi njene v cinizem zavite življenjske ugotovitve docela razumemo položaj, v katerem se lahko znajde ženska 18. stoletja.
Emilia Galotti ostaja politična igra, ki prevprašuje do kod segajo lovke tistih na vrhu hierarhije in kdo lahko zaščiti tiste na dnu. Sredstva množične manipulacije se spreminjajo, toda zloraba oblasti, prikrite afere in nedolžne žrtve sistema ostajajo. Četudi se režiser ne trudi z eksplicitno aktualizacijo, Emilia ostaja simbol vseh izkoriščanih, razžaljenih, zlorabljenih žensk, ki se bojijo spregovoriti, opozoriti na storjene krivice in zaradi privzgojenega sramu zgolj molčijo. In čeprav predstava ni nikakršen eksperimentalni presežek, trdno stoji na klasičnih temeljih ter prinaša času primerno sporočilo: Vse »histerične«, »nore«, »v svojih izjavah nekonsistentne« ženske 21. stoletja združite se in spremenite svet na bolje!
