Gibanica 2019
Od 27. 2. do 2. 3. je na večih ljubljanskih odrih ter prizoriščih potekal Bienale slovenske sodobne plesne umetnosti – Gibanica. Na že 9. Gibanici se je tokrat predstavilo 10 predstav glavnega programa, ki so ga sestavile selektorice Ivana Ivković, Claire Verlet ter Petra Pikalo: Četrtek ob petih, Staging a play: Antigona, Chorus Radio hit, Koncert telesa, Zaklenjeno, Skupaj, Poiesis sebstva, Koncert za MAM in Mes(t)o glasu. Ob tem pa je seveda potekal še spremljevalni program, večinoma v dopoldanskih urah, sestavljen iz predstavitve knjig Skupnost emancipiranih teles: Metodologije beleženja slovenskih avtoric sodobnega plesa 1 in Dan, noč+človek=ritem: Antologija slovenske sodobnoplesne publicistike 19128-1960, diskusijskega dogodka, 2 okroglih miz, otvoritve s stvaritvijo Trajanje minevanje Andreje Rauch Podrzavnik in video skico DSPS25 ter podelitvijo nagrade Ksenije Hribar za življenjsko delo, po otvoritvi pa so nas očarali še Tatovi podob z Matildo in njenimi žemljicami. Slednji so bili prisotni tudi ob zatvoritvenem dogodku, ki so ga namreč vodili, torej podelitvi nagrad Ksenije Hribar ter podelitvi nagrad Gibanice. Program je bil definitivno precej razGIBan, kar se za plesni bienale tudi spodobi.
Na dan otvoritve nas je torej najprej pričakala predstavitev 2 knjig ter nove in posebne izdaje revije Maska ob 25-letnici Društva za sodobni ples Slovenije, ki je že ustvarila vzdušje profesionalizma in angažiranosti, ki je vladalo na letošnji Gibanici. Sledila je namreč plesna inštalacija slik na odru Andreje Rauch Podrzavnik pod naslovom Trajanje minevanje, ki smo se ji lahko priključili tudi gledalci. S tem je publika odpravila svojo sramežljivost do ravno pravšnje mere, da je lahko navdušeno ploskala Sinji Ožbolt, letošnji prejemnici Nagrade Ksenije Hribar za življenjsko delo, ki se je ob prejemu nagrade vljudno zahvalila in nam suvereno namenila naslednje besede: “Nikoli ne bom prenehala verjeti, da umetnost spreminja svet – na bolje. Bodimo skupaj v tem!”. Nato pa smo se v dobrem vzdušju posvetili hrani in video skici, ki se je razprostirala čez 3 stene Moderne galerije.
28. februarja smo dan pričeli z okroglo mizo s temo Izobraževanje na področju sodobnega plesa: potenciali in nujni ukrepi, na kateri je bila ugotovljena naslednja problematika: mladi bodoči/potenicalni plesalci se ne zavedajo pomembnosti tega ali pa se ne angažirajo na tem področju. Na tem pogovoru sta bili visoki udeležbi mlajše populacije na letošnjem bienalu navkljub udeleženi le 2, mlajši od 30 let, kar je sicer mogoče pripisati dopoldanski uri dogodka. Popoldne pa se je točno ob petih zgodil Četrtek ob petih pod stopali Jurija Konjarja in Andreje Rauch Podrzavnik (soustvarjalca: Jaka Šimenc, dobitnik nagrade Ksenije Hribar za oblikovanje svetlobe ter Blaž Celarec), ki sej navdušeno posvečal neki drugi tematiki. V tej improvizirani predstavi smo se posvetili razčlenitvi aspektov predstave na materialnem nivoju: prostoru, na naslednji predstavi Gibanice (Staging a play: Antigona) koreografa Matije Ferlina pa smo bili predstavljeni drugačni segmentiranosti: ločili sta se čista, gola naracija in didaskalije verjetno najbolj znane tragedije (Antigona), ki sta se obe usmerili v eno telo- izvajalca Matijo Ferlina. Ta je skušal celotno zgodbo ustvariti z gibanjem ene same osebe na odru. Izredno inovativni uprizoritvi že omenjene tragedije pa je sledil Chorus, delo Žigana Krajnčana, Gašperja Kunška in mladega režiserja Jana Krmelja. Slednje je prejelo nagrado občinstva Gibanice 2019, dominirali pa so tudi s številom plesalcev, ki se pojavi na odru. Že tako maratonskemu dogajanju je sledila še zadnja predstava dneva: Radio Hit Urše Sekirnik. Ta je premlevala pomen in doživljanje popularne glasbe v vsakdanjem življenju in usmerila celo predstavo v smer razmisleka o (ne)razmišljanju ob poslušanju popa.
Petek se je pričel z okroglo mizo o Institucionalizaciji sodobnega plesa: nadaljnji koraki, kmalu po tem pa je že sledil Koncert telesa 2 mladih plesalcev Ane Romih in Bena Novaka, ki sta tako svoj razmislek o zvoku, ki ga oddajajo telesa, ali bolje 2 telesi, navezala še na prejšnji večer, ko je ravno tako o zvoku plesala Urša Sekirnik. Kratkemu koncertu je takoj sledila še krajša Zaklenjeno Veronike Valdes. Tem kratkim predstavam pa je močno kontradiktiral 6-urni performans Leje Jurišić in Marka Mandića: Skupaj, ki pa je prejel nagrado komisije Gibanice 2019. Presenetljivo je bil kljub trajanju izredno gledljiv ter zanimiv, odpiral pa je mnogotera vprašanja o (post)konceptualni umetnosti sodobnega časa.
Zadnji dan je otvoril diskusijski dogodek Novi ekspresionizmi? Tendence v slovenskem sodobnem plesu, ki se teme sicer ni držal, saj so gostje govorili predvsem o lastnem principu koreografiranja in razmisleku o konceptu predstav Gibanice 2019, širši zastavljeni temi pa se jim je uspelo izogniti. Morda je več razmisleka o tem podala predstava Poiesis sebstva Roka Vevarja in Snježane Premuš, ki je razpirala ozadje dela v studiu in zaodrju, podajala pa še mnogo več vprašanj in (za)misli o ustvarjanju nasploh – predvsem v sodobnem času. Naslednja na sporedu se je zgodila predstava Koncert za MAM Maše Kagao Knez z žalostnim pridihom, ki govori o sobivanju v času in to podaja skozi nekakšen pridih mjuzikla. Kot zadnja na sporedu se je odvila predstava Mes(t)o žensk pod ustvarjalko Irene Tomažin Zagoričnik. Tudi ta je raziskovala ples v navezavi z zvokom in nas z rezkim smehom in našim aplavzom spremila na zatvoritveni dogodek, tj. podelitev nagrad Gibanice in nagrad Ksenije Hribar. Slednje je skrbno podelila komisija: Alja Lobnik, Nina Meško in Snježana Premuš, ki so z dobro argumentacijo in prav tako dobro voljo v sodelovanju s Tatovi podob lepo zaključile razGIBano dogajanje, ki se je dogodilo v le 4 dneh.
