Gašper Tič: Trio
V Gledališču Koper so krstno uprizorili Trio, prvo celovečerno dramo Gašperja Tiča, ki je širši gledališki publiki poznan predvsem kot igralec komičnih vlog. Iz vsake replike je razvidno, da avtor dobro ve, kaj na gledališko občinstvo »deluje«, od že preizkušenih šal do posrečeno sestavljenih verzov. Kljub temu da bi glede na ozadje »komedije po naročilu«, pisane za vnaprej izbrane igralce in gledališko hišo, lahko pomislili, da ne bomo videli ničesar novega in posebno izvirnega, pa je ustvarjalcem znotraj začrtanih okvirov komediografske obrti uspelo postaviti svežo in zabavno predstavo.
Že uvodoma gledalca preseneti nagovor treh v ženske preoblečenih igralcev, ki napovejo svoj koncert. Sestrski glasbeni trio Pupe, ki ga po lastnih besedah odlikuje »glas in stas«, sestavljajo »vrhovna« sestra Donatella (Uroš Smolej), ješča in glasna Fiorella (Daniel Dan Malalan) ter njeno popolno nasprotje drobna in pobožna Marija (Rok Matek). Na to, da ne gledamo in poslušamo sester, ampak pravzaprav »brate«, pozabimo že pri prvi pesmi, saj so igralci do potankosti izpopolnili gib, mimiko in zvonko triglasno petje. Vsi igralci se v svojih vlogah več kot odlično znajdejo, »glavna zvezda« tako koncerta kot predstave pa je Uroš Smolej, ki ga je naključni gledalec opisal kot »res pravo babo«, pri čemer ga je bolj kot videz najbrž prepričala njegova močna igralska prezenca.
Narečno obarvan odrski govor je eden najbolj posrečenih elementov predstave. Tudi večino znanih popevk, ki jih sestre izvajajo, je avtor prepesnil v narečne različice. Dve izmed sester prihajata iz primorskega konca, medtem ko je tretja (njuna polsestra) Korošica. Ta »trk« narečij poskrbi za marsikatero komično situacijo, ki jo še stopnjujejo rimani verzi.
Precej za lase privlečena zgodba o ravno preminulem očetu treh sester, dirigentu svetovnega formata, ki naj bi poleg že omenjenih treh med svojimi turnejami zaplodil vsega skupaj čez trideset otrok, režiserju Jaki Ivancu služi zgolj za vzpostavljanje odrske napetosti. Pupe namreč ves čas pričakujejo očetovo oporoko, med pevskimi vložki zapadajo v zbadljive pomenke, ki se pogosto stopnjujejo v ognjevit prepir. V vsem tem kaosu dobro izdelani komedijski »tipi« z različnimi temperamenti in narečnimi ozadji, pa tudi z nekaj aktualnimi družbenimi bodicami poskrbijo za pravo mero komičnega. Zaključek je, kot je za klasično komedijo pričakovati, naivno komičen in optimističen – družinske vezi prevladajo nad materialnim pohlepom in sestre bodo še naprej zabavale občinstvo doma in po svetu.
Tako tekstu kot uprizoritvi ni ničesar očitati, saj dosledno upoštevata vse komediografske prijeme in jih celo nadgrajujeta. Dobro delujoč tandem Ivanc-Tič je nedvomno poskrbel za naslednjo veliko uspešnico Gledališča Koper, ki bo s smehom še dolgo polnila gledališke dvorane. Ne morem pa si pomagati, da ne bi na koncu predstave pomislila, le kdaj si bo kdo drznil na oder postaviti komične moške vloge, ki bi jih odigrale v moške preoblečene ženske. Če kje, bi si lahko znotraj teatra drznili preizpraševati obstoječe družbene konvencije, tudi znotraj tako »nedolžnega« žanra kot je komedija.
