Figa
Režiser: Luka Martin Škof
Avtorica dramatizacije: Simona Hamer
Odrska priredba: Luka Martin Škof in igralci
Dramaturginja: Darja Dominkuš
Scenograf in avtor videoposnetka: Miha Knific
Kostumografinja: Urška Recer
Avtor glasbe, izbora glasbe in aranžmajev ter korepetitor: Ivan Mijačević
Oblikovalec svetlobe: Metod Novak
Lektorica: Tatjana Stanič
Svetovalec za bosanščino, hrvaščino in srbščino: Benjamin Krnetić
Igrajo: Benjamin Krnetić, Tina Vrbnjak, Pia Zemljič, Uroš Fürst, Janez Škof,
Maja Sever, Boris Mihalj, Saša Mihelčič, Petra Govc, Vojko Zidar, Valter
Dragan, Zvezdana Mlakar
Vloge v videoposnetku: Saša Tabaković, Sabina Kogovšek, Eva Jesenovec,
Vid Kozelj, Veronika Drolc
Premiera: 13. 3. 2021, SNG Drama Ljubljana (splet)
Spletno premiero Figa, naslovljeno po istoimenskem romanu Gorana Vojnovića, smo spremljali v soboto, 13. 3. 2021, z velikega odra SNG Drama Ljubljana. Navajeni na domače okolje smo pogled preusmerili v avtorjev tretji uprizorjen roman, ki je letos tudi na gimnazijskem maturitetnem programu.
Roman Figa je napisan v prvi osebi, vendar pa se prvoosebni pripovedovalci med samo pripovedjo izmenjujejo. Predstava se je posebej osredotočila na zgodbe skozi Jadranove oči. S pomočjo avtorice dramatizacije Simone Hamer in dramaturginje Darje Dominkuš je tako uprizoritev ostala blizu svoji prvotni formi. Zaradi časovne umeščenosti v obdobje Jugoslavije in današnje Slovenije je moral biti celoten umetniški kolektiv koncentriran na jezik, ki ga govorijo njihovi liki, kajti zgodba prikazuje življenje treh različnih generacij, ki bivajo tudi na različnih prostorih »Juge« in kasneje tudi Slovenije. Lektorica predstave je bila Tatjana Stanič, svetovalec za bosanščino, hrvaščino in srbščino pa Benjamin Krnetić.
Benjamin Krnetić je sicer nastopil v glavni vlogi, igral v vseh treh Vojnovićevih uprizorjenih romanih. V Čefurjem rausu, ki živi le na filmskem platnu, je igral Marka Đorđića, nato je sodeloval v gledališki priredbi romana Jugoslavija, moja dežela, sedaj pa je odigral protagonista: izgubljenega oz. iščočega 30-letnika Jadrana Dizdarja. Zgodba se prične odvijati že pred 2. svetovno vojno, vendar pa se Jadranove misli začnejo sprehajati po preteklosti in mu postavljajo nova vprašanja takrat, ko mu umre dedek Aleksandar (Janez Škof). Režiser Luka Martin Škof je gledališko uprizoritev v bistvu pretvoril v hibridno formo filma in gledališča, v kateri je video prikazoval sedanjost oz. realnost protagonista, medtem ko je bila stvar spomina prikazana na odrskih deskah. Miha Knific je avtor videoposnetkov in tudi scenograf predstave, ki je poskrbel, da so bili videoposnetki, predvajani med uprizoritvijo na odru, projicirani na veliko zaveso. Služili so tudi kot del scenografije, saj so namreč tako oder ločili na dva dela. Scenografija iz videoposnetka, ki je prikazovala Jadranovo realnost, je bila prikazana realistično, medtem ko je bila odrska veliko bolj simbolistična in razmetana, saj je prikazovala kaos (spominov, občutkov).
Jadran se sooča s tremi partnerskimi odnosi in zato tudi s tremi različnimi ljubezenskimi zgodbami. Prvi izmed odnosov je med njegovim dedkom Aleksandrom in babico Jano (Maja Sever), ki sta se z ljubeznijo skupaj borila proti njeni demenci. Jadran nikakor ne more razumeti, ali je dedek res napravil samomor ali bi bile stvari drugačne, če ta nikdar ne bi odšel v Egipt, ali bi babica ostala zdrava ipd. Takšno razmišljanje mu ne porodi prav nobenih odgovorov, odpira mu namreč le nova kompleksna vprašanja. Druga ljubezenska zgodba govori o njegovi mami Vesni (Pia Zemljič) in očetu Safetu (Uroš Fürst). Jadran se sprašuje, ali lahko nekoga res sovražiš, čeprav ga imaš na nek način rad, ali imaš lahko nekoga rad, čeprav ga več ni. Zadnja in najpomembnejša zgodba o odnosu je njegova lastna, in sicer si postavi vprašanji, na kateri točki je izgubil svojo ljubezen, svojo Anjo (Tina Vrbnjak) in ali je izgubil tudi samega sebe. Včasih se je treba namerno izgubiti, da se lahko ponovno najdeš. Jadran je poln strahu kot takega, še posebej pa bežanja, ki je na nek način blizu vsem njegovim družinskim članom. Režiser je prevladujočo temo strahu v zvezi z Jadranom in Anjo pokazal s simboliko zajčjih ušes, saj so v basnih to žival zmeraj prikazovali kot strahopetno bitje, ki beži pred nevarnostjo. Ampak, kaj je nevarnost v življenjih teh likov? Lahko bi rekla, da nenazadnje bežijo sami pred seboj: Safet se ne more sprijazniti z dogodkom, v katerem so mu uničili dokumente, Anja ne želi dojeti, da Jadran morda res ni pravi partner zanjo, Jadrana je strah razočaranja, Vesne pa bežanja. Vse tri generacije prikazujejo razvoj ljubezni in tudi njen razpad na določenih točkah življenja ter potrebo po bližini ljubljenega kljub različnim osebnim oz. družbenim stiskam. V predstavi je ta dejavnik najbolj viden pri Jadranu, ki se v svojih monologih spopada z ujetostjo v brezizhodnost življenja – ujet je sam vase ali zakoreninjen kot figa na dedkovem vrtu.
Skozi protagonistove oči se srečujemo z različnimi (življenjskimi) tematikami vse od ljubezni do pojma osamljenosti in prelaganja odgovornosti na preteklost oz. na potomce. Jadran med predstavo izreče mnogo ključnih besed, ki z neverjetno hitrostjo preko internetnega prenosa prispejo do slovenskih dnevnih sob in poskrbijo, da se gledalcu naježi koža. S tem mislim na dva še posebej globoka citata: »Ni ti treba biti sam, da si osamljen.« in »Svoboda je utvara, je drugo ime za osamljenost.«, ki jih protagonist začuti na svoji koži že od odhoda očeta v njegovih otroških letih, osamljenost kot sam pojem pa je opazoval pri svojih ljubljenih. Nenazadnje osamljenost muči tudi Anjo, saj je eden izmed razlogov za njeno osamljenost tudi ta, da ostane v odnosu oz. da se sploh spusti v družinski partnerski odnos. Vojnović zato tudi zapiše: »Vedno je vse iz ljubezni. Le ljubezen ni iz ljubezni.«
V času razpada Jugoslavije se je dogajalo marsikaj, kar se ne bi smelo, kar je ostalo zakoreninjeno v tistih generacijah, kot sta jeza ali obžalovanje. Vendar pa današnje mlade generacije (med katere spadajo tudi letošnji maturanti) Jugoslavije niso poznali tako kot starejši bralci, gledalci oz. igralci. Današnja mladina posluša o »stari Jugi« le zgodbe, včasih lepe, drugič manj lepe. Zato se nove generacije s predstavo ne bodo nostalgično spomnile »tistih časov«; za njih je to zgodovina kakor 2. svetovna vojna ali pa pretekle revolucije. Vendar pa se mi zdi pomembno, da mladi/-a gledalec/-ka z odprtim umom zre v svet, ki so ga njegovi/njeni starši ali stari starši imenovali dom. Marsikdo bi lahko rekel, da se današnja mladina z vojno sreča le v zgodovinskih učbenikih, vendar pa eno veliko vojno pravkar živimo – to ni vojna med ljudmi, to je vojna za ljudi.
Predstava ponuja veliko odprtih zgodb, med drugim je odprt tudi konec, ko Jadran spleza na figo, na njihovo družinsko drevo, z namenom pobrati nekaj sadežev. Drevo prikazuje simbol gojenja nečesa – tako, kot je treba skrbeti za rastlinje oz. drevesa, tako je treba zalivati tudi odnose, ljubezen in še posebej samega sebe, kajti brez sebe ne moreš imeti nikogar drugega. Zato je odprt konec hkrati tudi začetek – morda Jadran vidi novo upanje ali pa kaj bolj temačnega, v glavnem pa vsak gledalec zgodbo zaključi po svoje. Kolikor je namreč parov gledajočih oči, toliko interpretacij se rodi.
