Ferenc Molnar: Liliom
Najnovejša priredba igre Liliom, sicer izpod prstov enega najbolj opaznih madžarskih književnikov začetka 20. stoletja, Ferenca Molnárja, je prejšnjo soboto na velikem odru SNG Drama doživela svojo krstno uprizoritev. Ekipa pod taktirko režiserke Selme Spahić je dramo iz leta 1909 preslikala v sodobnost, preslikava sama pa je vse prej kot zgolj kozmetične narave.
“Vrtiljak”, ogromen projiciran napis, ki čaka na začetek predstave, v današnjem času tako ne predstavlja škripajočega vrtiljaka z obledelimi lesenimi konjiči, kot tudi Liliom, naslovni junak, ni nadležen jesihar, ki le-ta vrtiljak oglašuje. Namesto tega se uvodna scena odvije pred vrati nočnega kluba, ki bi se zlahka znašel v kaki rahlo zakotni ulici srednje velikega zahodnega mesta, časovno komponento pa izdaja hladnokrvna tehnaža, ki nas umesti v čas klubske kulture. Po sprva rahlo vprašljivi uporabi scenografije, ko so raznovrstna platna, ki se dvigujejo in spuščajo za igralci, edini deli scene, pa prične skozi dialoge k nam pronicati še vsebinska posodobitev. Zapleteno ljubezensko razmerje, ki se razvije med Juli in Liliomom, in ko slednji izgubi svojo DJ rezidenco v Vrtiljaku po tem, ko se ji postavi v bran pred svojo mecenko, je namreč mojstrsko postavljeno ogledalo družbi. Zelo kmalu lahko pozoren gledalec opazi, da so vse težave, ki doletijo protagonista, samo in zgolj posledica konkretne čustvene nedoraslosti. Junaki so namreč trmasti, nepremišljeni posamezniki, ki jim nikakor ne uspe svojih tegob reševati konstruktivno. Tako smo priča »nedonošenčkom«, ki za vsako ceno nasprotujejo drugem mnenju, ki slepijo sami sebe in ki niso sposobni preseči lastnega ponosa. Ko se situacija tako zapleta in frustracija zaradi nesmiselnosti samih težav raste v višave, tedaj postane očitno, da imamo opravka z vrhunskim igralskim ansamblom. Sebične kretenizme uprizorijo z nalezljivim žarom, intimnosti pa svojo formo najdejo v stiliziranih koreografijah, ki sublimno razkrivajo telesno in mehansko plat ljubezni.
Liliom je ogleda vredna predstava, ki zagrabi in potopi v svet čustvenih prepirov in nespametnih odločitev. Kdor ob odrskem dogajanju pozornost vrže še na zvočno plat, se znajde v morju globokih dronov ter klubskih tehnaž, ki na svojih ramenih povzdigneta frustrirajočo pripoved še malce višje. Jumbo plakati za potovanje v New York “Zdaj ali nikoli“, od česar na koncu ostane le nikoli, ter scena pred božjimi vrati, kjer 12 enako oblečenih osebkov utrne spomin na “Who’s the real Slim Shady” in obenem aludira, da smo mi vsi Liliom, pa sta na koncu le še pika na I.
