24. 10. 2021 / Oder / Recenzija
Živa Kadunc je leta 2017 zaključila Srednjo in vzgojiteljsko šolo in gimnazijo Ljubljana, kjer je obiskovala program Umetniška gimnazija: smer sodobni ples. Izobraževanje se trudi nadaljevati na Fakulteti za matematiko in fiziko, konkretneje na programu Matematika. V predstavah so želi videti interdisciplinarnosti, saj jo zabavajo vse možne korelacije - predvsem med umetnostjo in matematiko.

Emigranta

Besedilo: Sławomir Mrożek 
Režiserka: Nina Ramšak Marković
Prevajalec: Uroš Kraigher
Redakcija prevoda: Darja Dominkuš
Dramaturg: Milan Ramšak Marković
Scenograf: Igor Vasiljev
Kostumografinja: Ana Janc
Avtor glasbe: Luka Ipavec
Lektorica: Klasja Kovačič
Oblikovalka svetlobe: Mojca Sarjaš
Igrata: Nejc Cijan Garlatti, Marko Mandić
Datum premiere: 8. 10. 2021, SNG Drama Ljubljana
Datum ogleda: 16. 10. 2021, SNG Drama Ljubljana

Enodejanka z naslovom Emigranta, ki se je odvila v SNG Drama Ljubljana in pod režisersko taktirko Nine Ramšak Marković, se odvija na prehodu iz starega v novo leto. Na odru sta prisotna AA in XX, oba emigranta, a z le malo skupnimi točkami: povezujeta ju le del njunega ozadja in sočasno bivanje na isti lokaciji. AA je bistroumen, političen, načitan, verjetno tudi šolan, ima visokoleteče cilje, predvsem kar se pisanja tiče. XX opravlja fizična dela, na umetnost se bolj kot ne požvižga, z delom pa podpira svojo družino, ki živi v drugi državi.

Lika skupaj prebivata v kleti, ki je scenografsko (scenograf Igor Vasiljev) natančno in dovršeno strukturirana, ravno prav revna, hkrati pa spretno izkorišča tisto malo prostora, kot ga dopušča. Sobica je v postavljena v bližino železniških tirov, ki se v predstavi nakažejo zgolj zaradi posledic mimoidočnosti vlakov: tresenje, ki povzroča tudi žmrkanje stenskih fluorescentnih luči (oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš), in močan zvok, oba elementa pa delujeta kot primerna in inovativna prebliska. Nasploh sta svetlobna in zvočna slika popolni glede na dogajanje na odru, saj sobivata z njim, podpirata besedilo na način, da ga ne podvajata (likoma dajeta prostor za efektivno pripovedovanje zgodbe ali prikaze njunega dojemanja dane situacije), ter informirata o dogajanju izven kletne sobe, ki jo eden izmed likov zapusti šele na čistem koncu.

Emigranta. Foto: Peter Uhan

Nejc Cijan Garlatti in Marko Mandić, ki upodabljata AA in XX, pa na žalost nimata priložnosti izkoristiti humornosti in globine besedila, dobre scenografije ali drugih elementov. Redki besedilu ustrezno zastavljeni prizori postanejo patetični, dolgovezni, celo dolgočasni. Razlogov za to je več: igralca delujeta, kot bi bila prepuščena sama sebi in sicer izvrstno besedilo oblikujeta po svojih zmožnostih, režija pa je tu pomanjkljiva; določeni segmenti so namreč videti, kot da vanje ne bi nihče režijsko posegel. S svojo karizmatično odrsko prezenco ter izjemnim občutkom za gib in prostor Mandić deloma uspešno rešuje posamezne prizore, ki pa se sčasoma podrejo zaradi izumetničenosti določenih aspektov Garlattijeve igre: prisiljenost pride najbolj do izraza v govoru, ki skuša ponarediti vtis intelektualnosti, morda pretencioznosti, a do publike prispe bolj v obliki pretirane artikulacije s čudno oblikovanimi vrstami intonacij. Njegove kadence denimo ne zvenijo kot kadence, temveč so popačene v izredno umeten govor. Ravno tako je opazen njegov strah pred telesno izraznostjo, saj mu sobivanje na odru dela preglavice pri najosnovnejših rečeh: do nas prispe njegov občutek utesnjenosti, ki pa ga bolj kot liku lahko pripišemo igralcu. Vsi njegovi fizično agresivni deli so zastavljeni solidno, a ne delujejo realno, saj je prisotne preveč previdnosti, vsekakor pa mu sodelovanje z Mandićem ne dela usluge, saj ob njem izpade telesno šibkejši, kar je sicer v sozvočju z diametralno nasprotnima likoma (ki sicer s svojo konfliktnostjo ustvarjata neko složnost sobivanja) ter njunimi neskladnimi ideali in idejami, žal pa še jasneje implicira neefektivno režijo, ki bi ji lahko pripisali vzročnost Garlattijeve igre.

V določenih prizorih, ki jih besedilo zastavi naravnost sijajno, je izredno obremenjujoč način izvedbe in neizkoriščeni potenciali, ki so taki bodisi zaradi pomanjkanja režijskih idej bodisi zaradi neizpeljanih ustreznih nastavkov. Tako je načrtovana, impulzivna, nato nehotena in na koncu ponesreči izvedena smrt (obešanje) lika XX izredno napeta, žalostna, reprezentativna (v smislu težavnosti bivanja ljudi, ki so odrinjeni na skrajni rob družbe, jo zajedajo) oziroma bi taka morala biti, a se ob patetično govorjenem monologu AA prizor le vleče, dolgočasi in gledalec namesto sočutja in pretresenosti, ki bi ju moral čutiti, čuti le olajšanje, ker prizoru obešanja kmalu sledi konec.

Emigranta. Foto: Peter Uhan

Skozi ves potek uprizoritve se gledalec sprašuje o zgodbi teh dveh likov, ki bi bila lahko prikazana emancipatorno, celo revolucijsko, tako pa je ves politični potencial, ki ga igra nosi, zatrt, saj predstava ne podaja nobenih pretresljivih ali novih informacij, ravno tako pa ne podaja rešitev. Dualnost idealista in materialista pride do izraza le med njunimi konflikti (ti so napisani zanimivo, ravno ker ne povzdigujejo intelektualnega AA, temveč lika napravijo enakopravna in enako močna), ki pa so bolj kot idejno oblikovani s kvazi komično rabo scenografije, ki na nekih točkah meji na kaotično ogabnost, s čimer pa predstava utiša še svojo nakazano noto burleskosti. Večkrat nazorno prikazana, a ne izkoriščena ostaja še ena polarnost: svet zgoraj, kjer bivajo ‘družbeno koristni’ in kletna soba, v kateri sta prisotna simbola odpadništva; celoten aspekt bi lahko izkoristili za bolj poglobljen razmislek o medčloveških odnosih, predvsem tistih, ki jih najbolj definira družba (oziroma družbena lestvica). A s pretiravanji na nekaterih in pasivnostjo na ostalih točkah predstava ne more stati uravnoteženo in je kot taka neprimerljiva z besedilom, na katerem sloni.

Emigranta. Foto: Peter Uhan