Elias Canetti: Ohcet
V petek, 10. aprila, smo bili v SNG Drama Maribor priča tisoči premieri (v skoraj sto letih). Ta čast je doletela uprizoritev komične drame bolgarskega Nobelovega nagrajenca Eliasa Canettija z naslovom Ohcet. Drama iz leta 1932 na stežaj odpira vrata v večstanovanjsko hišo, v katero so se naselile poosebitve malomeščanstva in perverzije. Osrednji dogodek je (kar je očitno že iz naslova) poroka, na katero so vabljeni skoraj vsi stanovalci hiše, čeprav nevestini starši že 6 tednov niso plačali najemnine. Predstava, ki jo je s pomočjo dramaturginje Žanine Mirčevske na oder postavil režiser Eduard Miler, je sestavljena iz dveh delov – predigra in poroka. V “predigri” spoznamo nekaj stanovalcev, predvsem lastnico hiše in njenega vsesplošno osovraženega krokarja ter njeno grabežljivo vnukinjo Toni, v vlogi katere zablesti Sara Dirnbek, trenutno še študentka AGRFT. Toni je še mlada, hodi v srednjo šolo in zna veliko bolje računati od svoje babice, zato točno ve, da bo čez približno dve leti babica dovolj stara za smrt in bo ona končno lahko “pojerbala” hišo in “zadavla tega prekletega, vdrenega ptiča”. Med prebivalci je tudi hišnik z umirajočo ženo in umsko nekoliko zaostalo hčerko Pepi (čudovita Mateja Pucko), zakonca Hell, ki sta edini osebi iz “predigre”, ki sta dejansko vabljeni na poroko, ter Thut in Leni, ki sta dramaturško nepotrebna, saj predstavi ne doprineseta ničesar, česar ne bi videli že pri ostalih likih, torej grabežljivosti, neenakopravnosti spolov in ne-kreposti. V drugem delu se dogajanje premakne na sredino odra in postane manj statično. Med prvim in drugim delom je povezava sicer dovolj očitna, toda sprašujem se, ali je ločitev na dva dela nujna. Sploh pa je odvečen zadnji prizor, ko osebe iz drugega dela obsedijo na stolih, osebe iz “predigre” pa za njimi stojijo, kot da gre za portretno fotografiranje. V igralsko številčni predstavi, igra namreč kar 22 igralcev, dramske osebe pa se med seboj karakterno razlikujejo zgolj v niansah, težko pride do izraza več kot ena moška in ena ženska vloga, saj so si vse izredno podobne. Vsi hočejo podedovati to hišo, ko bo stara umrla, vsi premalo seksajo in čutijo potrebo po večji spolni aktivnosti, vsak sovraži svojega partnerja oziroma partnerico in ga/jo posledično tudi vara. Besedilo je predvsem osredotočeno na refleksijo družbene perverzije in vulgarnosti. Glede tega imam dva pomisleka. Predvsem je to absolutno preočitno prikazano v predstavi. Prav gotovo se da vulgarnost in spolno izprijenost dramatizirati na bolj gledališki in predvsem na okusnejši način, kot so cenena kostumografija, vreščeče ženske in obmetavanje s torto. Drugi pomislek se tiče feminizma, ki ga v predstavi umanjka, kar sicer ni nujno napačno, toda v današnjem času, ko se neenakopravnost spolov spet prakticira, se ne bi škodilo izogniti prikazovanju žensk kot zgolj spolnih objektov.
Nacionalna gledališča v Sloveniji, in s tem predvsem SNG Maribor, se zadnja leta veliko ukvarjajo z besedili, ki tematizirajo poroke: že sama drama Ohcet ima številne vzporednice z Malomeščansko svatbo, ki so jo v Mariboru uprizorili pred petimi leti, lani so na repertoar uvrstili Nemo poroko. Nikakor ne gre spregledati tudi Svatbe ljubljanske Drame, ki obravnava podobne motive kot mariborska Ohcet: malomeščanstvo, nesprejemanje drugačnih – sploh, če so hendikepirani – in ritualno siljenje drugih s hrano. Predstava še dodatno polemizira trenutno najaktualnejše družbene probleme: primitivizem, čredni nagon, drastično povišanje le-tega ob prisotnosti alkohola, propad vrednot in kapital kot smisel življenja. Toda žal je vse to prinešeno na preveč srebrnem pladnju, da bi gledalcu ponudila še kaj gledališke vrednosti.
