Edward Clug: Peer Gynt

Letos SNG Maribor praznuje stoto obletnico delovanja, ki so jo med drugim obeležili tudi s festivalom Maribor je naš, ki se odvija od 14. do 27. januarja v Cankarjevem domu, v Ljubljani. Mariborski balet se je na festivalu ljubljanskemu občinstvu ponovno predstavil z lastno interpretacijo motivov Griegovega baleta Peera Gynta, pod katerega se je podpisal mariborski koreograf Edward Clug, ki je poleg koreografije tudi avtor libreta. Clugova predstava temelji na motivih Ibsenove drame, za katero je norveški skladatelj Edvard Grieg prvotno napisal spremljevalno glasbo, iz katere je pozneje oblikoval dve suiti, ki še danes spadata med najbolj prepoznavna Griegova dela.

Clug je v svoji interpretaciji zgodbe glavnega junaka Peera Gynta na novo definiral: iz gizdalinskega lahkomiselneža ga je spremenil v nekoliko oholega pasivneža, ki v življenju ne sprejema pravih določitev in tako blodi po svetu, neprilagojen in nemočen. Clugov Peer Gynt tako sprejema napačne odločitve drugo za drugo, v upanju, da bo končno našel svojo srečo in smisel življenja, a vsakič znova konča nezadovoljen in se ponovno vrne v začaran krog iskanja izpolnitve v življenju. To pehanje za izpopolnjenostjo Peera Gynta privede celo tako daleč, da konča v norišnici, kjer za razliko od Ibsenovega junaka, ki mu tudi soočenje z norci ne ubije gizdalinskega duha, pasivno sprejme svojo usodo in se preda malodušju norega življenja. Prav ta ideja je še kako aktualna v današnjem času, ko se iz vseh strani spodbuja iskanje vedno novega smisla v življenju, ki naj bi nam prinesel izpopolnjenost, pri čemer tako kot Clugov Peer Gynt lahko z lahko pozabimo na vse dobre stvari, ki smo jih do tedaj že dosegli in jih v svojem pohlepu tudi izgubimo.

Clugovega Peera Gynta ves čas spremlja potuhnjeni, komični neznanec (Gaj Žmavc), za katerega se izkaže, da v bistvu uteleša Smrt. Kot njegov protipol pa se v predstavi pojavlja lik Belega jelena, ki simbolizira dobroto, lepoto in upanje. Razklanost Peera Gynta je tako v obliki zgornjih likov na odru prisotna večino časa, s čimer Clug še dodatno potrjuje svoje razumevanje glavnega junaka, ki je na eni strani razpet med pohlepom (Smrt), ki ga ves čas sili k iskanju večjega in boljšega, in na drugi strani ljubeznijo (Beli jelen), ki se pojavi vedno, ko je junak obkrožen z ljubimi ljudmi.

V vlogi Peera Gynta blesti Miloš Isailović, ki je v svojo tankočutno interpretacijo ujel vso kompleksnost in tragičnost Clugovega junaka. S pomočjo sodobne koreografije se je Isailović z vlogo popolnoma zlil in nam dostavil nepozabni nastop, s katerim smo gledalci z lahkoto sočustvovali. V sicer odlični predstavi pa sta zelo izstopala še tehnično dovršen Sytze Jan Luske, v vlogi Jelena in v svoji upodobitvi Zelene zelo prepričljiva Tetiana Svetlična. Sytze Jan Luske je s svojo prezenco odlično upodobil vlogo Jelena, ki je tudi sicer ena izmed tehnično najzahtevnejših vlog v predstavi. Tudi tehnično najzahtevnejše elemente je izvedel do popolnosti. Lik Jelena je bil prikazan dostojanstveno, njegovo živalsko energijo in zanos pa smo čutili tudi gledalci v dvorani. Peera Gynta spremlja na njegovi poti, pri čemer uspešno ohranja dostojanstvo do samega konca predstave, ko si z glave sname svoje rogovje in ga nasadi nad Solveigin (Asami Nakashima) in Peer Gyntov zadnji dom, ki junaku končno prinese srečo. Tetiana Svetlična se je v predstavi izkazala z izjemno igralsko interpretacijo lika Zelene, ki ga je prikazala komično, a ne za ceno očarljivosti, s katero je trolovska princesa zapeljala sicer labilnega Peera Gynta. Posebej je izstopal njen trolovski ples, ki ga je v celoti odplesala s hrbtom proti občinstvu in poskrbela, da je vizualno ples izgledal kot da pleše z obrazom obrnjena k publiki.

Kljub odličnim solistom pa so največ navdušenja v dvorani poželi skupinski plesi, ki so, zahvaljujoč Clugovi koreografiji, poskrbeli za prave plesne spektakle. Posebej bi izpostavila odlomek V dvorani gorskega kralja, kjer troli vrhunsko odplešejo skupinsko koreografijo. Koreografija, ki je popolnoma sovpadala s kontekstom skladbe, je bila postavljena v središče gozda. Troli pa so svoj ples odplesali robato, agresivno in strašljivo, kar je še dodatno poudarilo zmedenost in ujetost Peera Gynta v situacijo, ko je ponovno čakal na nekoga, ki bi ga iz nje rešil.

Tudi kot celota je Clugova koreografija, kljub modernosti, še vedno delovala zelo naravno in se popolnoma zlivala s kontekstom zgodbe in prostora. Koreograf je upošteval fizično zasnovo različnih likov (beduini, svatje, troli) in glasbo, ki je sovpadala z različnimi dogajalnimi prostori v predstavi in podkrepila kulturne razlike med posameznimi postajami Peer Gyntovega potovanja. Tako smo lahko med drugim videli grobo koreografijo trolov, nekoliko neroden ples opitih svatov in z orientalskimi elementi prežeto skupno koreografijo beduink.

Sama koreografija pa bi težko učinkovala z enako intenzivnostjo brez vrhunske kostumografije Lea Kulaša in scenografije Marka Japlja. Kostumografija glavnih junakov je bila preprosta in sodobna, s čimer so like uspešno približali občinstvu. Prosto pot pa si je Kulaš dal pri skupinskih koreografijah, kjer so se skupine predstavile v tematsko povezanih kostumih, ki so odlično zaobjemali različne kulture in karakterje, s katerimi se je Peer Gynt srečal tekom svojega iskanja. Prav ta razlika med preprostim kostumom Peer Gynta in barvitimi in tehnično zapletenejšimi kostumi skupinskih koreografij, so še dodatno poudarjali izgubljenost Peer Gynta v svetu. Tehnično najzahtevnejše kostume so poleg Jelena imeli troli, ki so bili pokriti z raznoraznimi izrastki. Posebej pa je izstopal kostum Zelene, ki je na zadnji strani glave pod gostimi in dolgimi zelenimi lasmi nosila masko. Tekom predstave, ko se Zelena Peeru Gyntu razkrije, je plesalka lase preprosto vrgla na obraz se s hrbtom obrnila proti publiki in se tako prelevila v popolnoma nov lik, ki je tudi obrnjen deloval vizualno enako prepričljivo.

Clugov Peer Gynt je zagotovo ena najbolj vrhunskih baletnih predstav, ki jih lahko vidimo na naših odrih. Clug s svojo interpretacijo, v sicer klasičen Ibsenov lik, vnese do sedaj še ne videno svežino. Iz Ibsenovega junaka, ki je veljal za samozavestnega in lahkomiselnega zapeljivca, ki se celo življenje peha za priznanjem lastne individualnosti, Clug ustvari izgubljenega junaka, ki sprejema napačne odločitve in je vsakič znova izgubljen v svetu, v katerem se ne znajde najbolje. Clugov Peer Gynt se ukvarja z eksistencialističnimi vprašanji o iskanju smisla in popolnosti življenja, zaradi česar je še posebej aktualen za današnji čas. Organska koreografija pri kateri je poudarek na naravnem telesnem izražanju, ki ga podkrepijo dovršeni, tehnično bolj zahtevni elementi, izvirna kostumografija in sveža interpretacija, sicer klasične zgodbe, skupaj tvorijo vrhunski baletni spektakel, ki si je upravičeno prislužil izjemno dolg in bučen aplavz.