2020

Po motivih besedil Yuvala Noaha Hararija
Znanstveni kabaret

Premiera: 25. januar 2020, Gallusova dvorana Cankarjevega doma 
Režiser in avtor koncepta: Ivica Buljan
Dramaturginja: Petra Pogorevc
Scenografa: Karmen Klučar, Ivica Buljan
Kostumografinja: Ana Savić Gecan
Avtor glasbe in korepetitor: Mitja Vrhovnik Smrekar
Avtor videa: Vanja Černjul
Koreograf: Ahmed Soura
Lektor: Martin Vrtačnik
Umetniški sodelavec: Robert Waltl
Oblikovalec svetlobe: Sonda
Oblikovalka maske: Mirela Brkić
Asistent režiserja: Žiga Hren
Asistentka dramaturginje: Nika Korenjak
Asistentka dramaturginje (študijsko): Iva Štefanija Slosar
Asistentka kostumografinje: Ana Janc
Glasbeniki: Jošt Drašler, Vid Drašler, Andraž Polič
Igrajo: Iva Babić, Mojca Funkl, Jure Henigman, Nina Ivanišin, Nika Korenjak, Benjamin Krnetić, Marko Mandić, Zvezdana Mlakar, Jette Ostan Vejrup, Matej Puc, Timon Šturbej, Matej Zemljič, Jurij Zrnec
Koprodukcija: Cankarjev dom, Mestno gledališče ljubljansko, SNG Drama Ljubljana 

Uprizoritev 2020, ki je že peta velika koprodukcija v Gallusovi dvorani, bi na kratko lahko kontekstualizirali kot najbolj noro (v tem polnokrvno dobrem pomenu gledališke norosti) doslej, pri čemer je posebej treba poudariti njeno izraziti naklonjenost izkoriščanju in razgaljanju odrskih mehanizmov, ki jih omogoča dvorana. 2020 je gledališki odziv na besedila Yuvala Noaha Hararija. Črpa iz njegovih vsebin, se naslanja na njegove besede, a vztrajno išče nekakšen drug jezik in (kar je morda še pomembnejše) s Hararijem skuša problematizirati, kakor to počno mnogi; konec koncev so njegova dela bolj poljudna, kakor resnično znanstvena, s tem v mislih gre tudi brati hudomušno noto žanrske opredelitve znanstvenega kabareta.

V tem odzivanju je uprizoritev hvalnica avtorskemu gledališču, prepušča se njegovim načelom in kreativi posameznika, Buljanova režija tako postane bolj režija posameznih režij (igralci so tu veliko več kot le igralci), ki skuša združiti široko razprte mreže uprizoritvenih vsebin in form. V malo več kot treh urah se občinstvo z ustvarjalci sprehaja po človeški zgodovini, po svetu in vseh njegovih kulturah, se spogleduje s prihodnostjo in preizprašuje sedanjost neobremenjeno s časovno linearnostjo (dramaturginja Petra Pogorevc in asistentki Nika Korenjak ter Iva Štefanija Slosar). V množici materiala strukturiranega v tri dele, ki je nanizan kot serija prizorov brez krovne dramaturške linije, se uprizoritev najbolj izostri, ko se od Hararija najbolj oddalji in poseže po lastnih kontekstih in osebnih izkušnjah.

Če se na začetku posvetimo zunanji podobi, je 2020 vsekakor spektaklska forma, njene vsebine so inscenirane kot nekakšne točke, nastopi, pri katerih igralci kot posamezniki in zbor prehajajo iz posameznih vlog. Tako ima uprizoritev po eni strani izrazito močno likovno noto. Vizualna podoba pa je v večji meri prepuščena kostumografiji, ki jo je ustvarila Ana Savić Gecan (asistentka Ana Janc). Resnično je kostum najbolj izstopajoč in navdihujoč likovni element uprizoritve, ki prinaša najbolj sveže odlike uprizoritve. Ne le v svoji številčnost, temveč predvsem v stvarjenju svojevrstne estetike. Od jamskih ljudi (oblikovalka maske Mirela Brkić) odetih v krzna, ki takoj v naslednjem prizoru postanejo krave, do zlatih trenirk in vkostumljenih atomskih eksplozij. Prav tako se kostumografija veliko poigrava s preprostostjo; svetovni politiki zaživijo s pomočjo papirnatih mask, zbor igralcev se naenkrat pojavi v presunljivih kostumih, ki pa delujejo kot da bi bili ustvarjeni iz naplavljenih plastičnih vrečk… V teh točkah se kostumografija tudi stika z maniro, po kateri uprizoritev izkorišča odrski prostor. Praktično brez scenografije v prvih dveh delih (izrablja le dviganje in spuščanje odrske površine, projekcijskega platna in črne zavese) uprizoritev zanika lastno megalomanijo. Igralce dviga v zrak, kjer pa niso leteči superheroji, temveč nebogljeno bingljajo izpod stropa. V tovrstnih metagledaliških trenutkih, ki bi jih najbolje lahko opredelili z nekakšno »trash« estetiko vsebinsko usmerjeno na ustvarjanje (ne)smisla se uprizoritev zaveda lastnega konteksta in morda celo komentira lastno nezmožnost ustvariti umetniško delo, ki bi zaobjelo vso človeško zgodovino.

Če je sopostavitev (odsotnosti) scenografije in kostumografije razmeroma učinkovita, je uporaba videov manj inovativna in mnogokrat deluje banalna. V splošnem se projekcijsko platno uporablja kot zaslon zunanjih prizorišč, ki se v črno-beli sliki odvijajo kot nekakšni nemoteni »live stream«. Bolj efektivna je uporaba kamere (večinoma z njo upravlja Benjamin Krnetić), ki v živo prenaša in povečuje dogajanje na odru. Predvsem se to izkaže v primerih, ko kamera ne služi le kot splošni spremljevalec dogajanja na odru, temveč kot zelo močan ustvarjalec fokusa in mehanizem poantiranja. Ta spoj z video prenosom je najbolj dovršen ob prehodu v tretji del, kjer gledalci spremljamo tri televizijske studie izmenjajoč se na vrtljivem odru. Ena za drugo se vrtijo televizijske oddaje, ki kontekstualno zaobjemajo tako Hararija kot Slovenijo, pri čemer v konstantnem uhajanju dogajanja (oder se vrti neodvisno od vsebine dogajanje) držijo pozornost gledalca.

Drugi obraz spektakla 2020 je glasbeni, žanrsko v prvem delu skorajda muzikaličen. Prizori, ki se vrstijo pred nami, so le redko dramski. Večkrat jih zaznamuje en sam govorec, ki ga zadaj spremlja zbor. Zborovske točke pa so pogosto oblikovane kot plesne, ples kot nekakšno vezno tkivo vsebin. Koreograf Ahmed Soura z igralci oblikuje svojevrstno pleme, ki je vsekakor skupno, četudi ne složno (ples ni izvajan kot strogo usklajena telesna akcija) v telesnem jeziku. Glasbeni nastopi (korepetitor in avtor glasbe Mitja Vrhovnik Smrekar) so pospremljeni z živim nastopom glasbenikov (Jošt Drašler, Vid Drašler, Andraž Polič), ki pa žal ostane nekako pol-skrit za odrskim portalom in scensko neizkoriščen. Zvočna kulisa je v uprizoritvi manj prezentna, morda še najmočnejša v zborovskih nastopih, zagotovo v pesmi Daj pomisli Tomaža Pengova. Sicer pa mnogokrat ostane v nekakšnem praznem teku, nejasno točno kam usmerjena. Vseeno muzikalična obarvanost nastavi in izpelje nekaj izrazito močnih točk. V tem je treba izpostaviti Mateja Zemljiča v prizoru nagradne igre za avtomobil, ki še najbolje združi glasbeni in plesni izraz ter kot sam nastopajoči uspe zavzeti celoto odra. Če je Zemljičev nastop duhovit in vesel, z otožnejše emotivnimi vokali velja izpostaviti Nino Ivanišin in Jette Ostan Vejrup (ki v prizoru nagradne igre nastopita kot klišejski back-up vokalistki).

Tako zelo hitro pristanemo na sržu te uprizoritve, ki je vsekakor v igralskih nastopih. Združena ansambla delujeta izvrstno in njihov užitek v izvajanju je tisto, kar v največji meri ustvarja užitek v gledanju. Vsebina prizorov predvsem v prvem delu ima večkrat plakativno naravo, izjavljanje pa nekakšno površno obnavljanje zgodovine. Besedilo se zdi še najbolj učinkovito, ko poseže v znanost (navajanje statistik) oziroma hladno faktičnost, ko ne polemizira neposredno s človeško živaljo, temveč to počne preko konkretnih primerov.

V tem oziru je izjemno močan prizoru o EMI, umetni inteligenci, ki piše klasično glasbo. Prizor je v kontekstu celote eden enostavnejših, igralci zbrani na odru na ozadju klasične glasbe, medtem ko Jette Ostan Vejrup pripoveduje o nezmožnosti človeka, da bi razsodil med človeško in »umetno« umetnostjo. Pripoved Jette Ostan Vejrup tudi v drugih prizorih, katerih govorna nosilka je ona, uspe ustvariti posebno formo izjavljanja, ki se prebija v dvorano, ne da bi pri tem zvenela moralistično. Podobno uspe Benjaminu Krnetiću v morda likovno najmočnejšem prizoru 2020, čisto pri koncu drugega dela, ko se oder pogrezne in nastala jama napolni z meglo (osvetljeno od spodaj deluje kot nekakšno inverzno nebo). Izstopajoč je zagotovo tudi Timon Šturbej tako s svojo osebno zgodbo o sramu, kakor tudi kasneje v prizoru mormonske družine, kjer v intervjuju nastopi kot homoseksualec napoten na zdravljenje svoje »bolezni« (v tem prizoru še posebej dobro funkcionira povečava njegovega obraza na projekcijskem platnu), in v tretjem delu kot ustanovitelj facebooka Mark Zuckerberg.

Igra se zelo veliko poigrava z oponašanjem pomembnih ikon človeštva, z interpretacijo njihovih dejanj in s predstavljanjem različnih kultur. Pri tem je mnogokrat ubrana pot uprizarjanja stereotipov, klišejev na nivoju skečev, ki pa v pomanjkanju kontekstualizacije ne uspejo najti svojega mesta ali namena v uprizoritvenem jeziku, kjer bi morali zavzemati cinično distanco do odrskih reprezentacij kot takih. Zelo pomemben doprinos je Jurij Zrnec, ki kot Slavoj Žižek tudi otvori uprizoritev, saj s svojimi komičnimi udori deluje kot nekakšen potujitveni učinek, relativizira izgovorjeno in je v marsikaterem trenutku jedro problematiziranja s Hararijevo mislijo. Slednje v tretjem delu prevzame Marko Mandić, ki sam upodobi Hararija v pogovoru s Šturbejevim Zuckerbergom. Umeščena v nekakšen zenovski vrt razprostreta vso problematično new-age odrešnikov in mantre »Get to know yourself better«, pri čemer nemajhno vlogo igra nema brezdomka v kotu (Jette Ostan Vejrup).

Tretji del je uprizoritveno zagotovo najmočnejši, simultano spremljanje treh odrskih realnosti ustvarja mnoštvo pomenov in branj, ki ga prva dva v svoji konfuznosti ne premoreta. Vzporedno z zenovskim vrtom spremljamo verzijo pogovorne oddaje, kjer se liberalna mnenja krešajo s populistčnim konzervativizmom. Tu še posebej izstopata Jure Heningman kot svojim nazadnjaškim nazorom navkljub dobrosrčen nogotmetni trener in Iva Babić kot goreča nasprotnica družbenih nepravic. Tretji studio, ki ga spremljamo je odrska postavitev televizijske pogovorne oddaje Zvezdane Mlakar, le-ta je tudi sicer izredno močna silnica skozi celotno uprizoritev. V tem studiu se Zvezdana pogovarja s povabljenim gledalcem (na premieri pa s koreografom uprizoritve) kar je nekakšna kulminacija interakcij z občinstvom. Igralski ansambel namreč neprestano prebija četrto steno in skuša angažirati občinstvo v neposrednih nagovorih in pogovorih ali v ustvarjanju določenih atmosfer (valovanje morja), katerih končni namen pa ni popolnoma jasen.

Če prvi del nekako narekuje mišljenje, da je uprizoritev tvorjena po principu govorec v prizoru je avtor prizora, že drugi del razkrije, da temu ni tako. Ko prizori postajajo bolj kolektivni, ko v igro vstopa več posameznikov in ne več posameznik in zbor, se razkrije prava narava 2020 kot skupinskega dela večih avtorjev, kot nekakšna skupinska improvizacija. Pri tem je igralski korpus (morda še bolje opisan kot pleme) mestoma nedostopen za gledalca, njihovi nastopi pa posledično brez učinka.

Uprizoritev 2020 je izjemno zanimiva odrska kreacija, ki ponuja izredno raznolik žanrsko-vsebinski spekter, a v končni fazi, zaradi pomanjkanja kohezije, ne uspe zgodovine človeštva zaključiti v koherentno celoto. Zelo verjetno to tudi ni njen namen, vendar se v kopici materiala, ki ponudi nekaj dobrih in celo presežnih trenutkov, gledalec vpraša, kaj torej pa naj bi bil njen namen, če vzamemo v zakup dejstvo, da je zavedanje minljivosti človeka nasproti planeta (uprizoritev se zaključi z enim obratom praznih televizijskih studiev) danes že stvar kolektivne zavesti. 2020 je tako predvsem testament gledališkemu užitku, ki pa brez pravega namena izgubi naboj, s katerim bi lahko zarezal v stvarnost samo.